Ne, ne bom spet začela s tem kako bi rada umrla. Mah, saj sem že začela, ampak ne bom govorila o tem ampak o tem, kaj se mi je danes dogajalo. No, namesto želje po smti imam nagon po jokanju. Ja, vsake toliko časa dobim poziv k jokanju, včasih ga sprejmem, včasih ga ignoriram. Ja, tak je to. Pa še to, ne nisem noseča, pa ne, tudi za kako meno je veliko prezgodaj, al pa ne. No da preidem k bistvu. Bila sem sama doma. No, ne sama, sem mogla še kuhat in pazit na 88 let starega strica (to je od mami stric in ker nima potomcev je stric za vse), in našima dvema gagicama. Ter seveda ne vem kolk panjev čebel, katere sem pustila pri miru. No, muh, ptičev, miši in podgan ne bom naštevala, ker niso bistvo te zgodbe, so pa bistvo une tete v štali. Ja, imamo 5 telic, katere je treba zrihtat, več o tem pa kasneje.

No, ker sem bila takorekoč home alone skoraj sama sem tako kot ponavadi cel dan visela na compu, tako kot ponavadi, no malo sem tud risala, ampak to tko al tko ni pomembno. No, kar naenkrat sred iskanje besede za komentar namenjen naši Ani pozvoni. Pomislim le kdo je, mogoče je kdo prišel po med. Pridem ven in soseda. No, ni ravno soseda, pri sosedovih imajo orodje, živijo pa na drugi strani potoka. Vpraša me, če je oči doma, da bi ji nekaj pomagal. Povem ji, da ga ni, da pa ji lahko jaz pomagam. In sve uspele dobit ven prikolico katero je zabila in je bila zaparkirana in založena. Upam, da je povedala bratu, da se ne userje ko vstopi v tist prostor. Ko končave grem domov, komentirat naprej, ona pa na njivo rešit kar se še da rešit, ker je bil jelen na njivi.

Zvečer, točno ob določeni uri je treba it v štalo, da se da živalim jest, se jih napoji, ker nimamo napajalnikov in odkida. No, včiri sem komaj zvlekla od šefa štale, da ena gre lepo pit, če se jo drži za ketno, ostalim pa je treba prinest vodo v plastični kanti do njih. Ja, res ne vem zakaj ni teh klinčevih napajalnikov, bi bilo vse lažje. No, tisto teličko, katero se pelje pit, sem odvezala, bila je zelo pridna, jo peljem, držim za ketno in ko dobim občutek, da ne bo več pila greve nazaj na njeno mesto. Bila sem pri njenih prvih nogah, obrnjena z bokom proti njej ko začne skakat in kar naenkrat začutim bolečino v svojem boku. Od šoka nisem mogla verjet. Zadela me je v kolk. Kolikor čutim sedaj, je vse ok, takrat pa me je bolela glava in mi šlo na bruhanje, čeprav en vem zaradi česa, vonja, vročine ali udarca, kateri sploh ni tako bolel. No, nenazadnje se je vse rešilo, jaz sem kolikor- toliko živa in zdrava tukaj, čeprav tudi če me ne bi bilo, me ne bi pogrešali. No, sedaj pa gremo novim zmagam naproti.