Danes sem prelistala in prebrala nekaj vrstic ene knjige. Ni slaba knjiga, sploh ne. Celo nameravam jo prebrati, ko bom in če bom imela dovolj časa. Zaradi te knjige sem prišla do spoznanja, da mogoče pa ravno ni tako, kot si vse skupaj predstavljam, oziroma kako sem si določene stvari predstavljala do sedaj. 

Vedela sem, da z mano nekaj ni vredu, da nekaj ni tako, kot mora biti. Večino časa sem ljudem okoli sebe govorila, da do vseh čutim enako, da nikogar ne sovražim. Še vedno to mislim. Tukaj še nisem dovolj zrela, da bi lahko do nekoga začutila nekaj več, da bi mu lahko brez predsodkov rekla, da ga imam rada, da je nekdo moj prijatelj ali prijateljica. Ne, to še vedno ne gre. Vendar opažam, da sem sposobna ljubiti in da do nekoga, ki je žal pokojen sem že skoraj čutila ljubezen. Ne nisem se bala, da bo ta oseba umrla, bala sem se nečesa drugega, da bi to osebo našla mrtvo, ko bi stopila v sobo te osebe. No, to ni nič posebnega glede na to, da sem pred leti to isto osebo našla na tleh v mlaki krvi. Bila je živa in je dihala. Bil je velik šok in kaj takega nisem v podzavesti verjetno hotela več doživeti. Da, to osebo sem videla mrtvo, bila sem v njeni sobi, ko je ležala mrtva zraven na postelji, preden so jo prišli iskat. Prav tako sem bila tako takrat, ko sem jo našla na tleh, kot še večkrat v podobnih situacijah čisto trezne glave in sem brez problema razmišljala kaj potrebujem in kaj je še potrebno narediti, da bo tako, kot mora biti preden pride rešilec. Torej, mislim, da je ta oseba edina oseba, ki sem jo imela rada, ki sem do nje nekaj gojila, torej je zame še možnost, da še do koga uspem gojiti taka čustva. Do tega spoznanja pa me je privedlo listanje po knjigi.

Prav tako vem, da sem čisto normalen človek in vsi moji problemi so normalni. Delam ogromne korake, ne samo korake, celo skoke. Pričela sem komunicirat z ljudmi. Pričela sem se družit z ljudmi in se pogovarjat z njimi in ja, počutila sem se sprejeta, da me poslušajo in jih zanima kaj jim nameravam povedat. To so zame bili težki koraki, ki so bili veliki, saj sem v zadnjih nekaj letih se izogibala ljudi, saj se nisem ujela z njimi in sem se zato počutila slabo. Nisem taka, sem čisto drugačna, saj ni veliko negativnih stvari na meni, nisem jaz tako negativna, kot se vidim sama oz kot me vidijo nekateri. Sem ravno tako dobra in pozitivna, kot vsi okoli mene. Bolje bo. O, ne, ne. Super sem. Pa tudi če me vsi tlačite dol, še vedno sem tako visoko, kot sama želim.