Teo Hojč je eden od slovenskih trenerjev, ki so se preizkusili na tujem. Letos je deloval na Kosovu, zdaj je doma, situacija okoli koronavirusa terja svoj davek. „Skušam se zamotiti, da mine čas tako, da ni vržen stran in da ne razmišljam več, kot je potrebno o trenutni situaciji. Poskušam imeti neko dnevno rutino, hodim v naravo, treniram doma, našel sem si celo neke nove hobije, gledam filme, poslušam glasbo... Poskušam izvleci najboljše iz slabe situacije in ostati s pozitivno miselnostjo,“ uvodoma pove Teo, ki si je zadal cilj, da redno del dneva posveti izobraževanju in urejanju svojega programa. „Na spletu je celo preveč informacij, tako da se trudim najti tematike, v katerih bi se rad izboljšal. Veliko več tudi komuniciram s kolegi trenerji. Na to kar se dogaja v svetu, nimam vpliva, imam pa vpliv na to, da pridem iz tega ven z več znanja,“ navrže Hojč, ki je lansko sezono sklenil na Slovaškem, potem pa čakal na nov angažma. „Po štirih uspešnih in lepih letih na Slovaškem, kjer smo klub iz zadnjega mesta v ligi pripeljali do naslova prvaka in osvojili tudi pokal, igrali finale Alpe Adria Cup, sem čutil, da je čas za spremembo. Želel sem korak naprej v svoji karieri. Bil sem blizu nekaterim res dobrim opcijam, a na žalost se ni izšlo. Nekatere konkretne ponudbe sem zavrnil in se odločil čakati. Vsi trenerji, ki so bili kdaj v moji situaciji, vedo, da to ni ravno prijetno čakanje, a je del našega poklica. Zavrnil sem tudi prvo ponudbo iz Prištine, a nato drugo vseeno sprejel. Glavni razlog je bil ta, da gre za klub, ki že nekaj let redno igra Fiba EuroCup in tudi pogodba je bila sestavljena tako, da se podaljša v primeru, da se uvrstimo v enega od evropskih pokalov,“ opiše zadnje decembrske dni leta 2019, ko je sprejel vabilo in sedel na klop Sigala Priština, ki je 14-kratni državni prvak Kosova. Košarkarski bog Dardan „Prišel sem v zelo dobro organiziran klub, z največjo tradicijo in uspehi na Kosovu. Lani so recimo igrali četrtfinale Fiba EuroCup. Sem pa prišel v ne ravno najboljšem obdobju za klub, kar so mi povedali tudi v vodstvu kluba. Iz različnih razlogov se je za vsaj polovico zmanjšal proračun. Zato si nismo mogli privoščiti igralcev iz kakovostnega ranga, kot so bili v klubu v preteklih sezonah. Naslednja težava je bila, da sta dva najboljša igralca ekipe v decembru zapustila klub, za povrh je šlo za oba najboljša domača igralca v ligi, kar je tukaj zelo pomembno, saj morata biti na igrišču cel čas tekme dva domača. Eden teh, ki je šel, je bil Dardan Berisha, ki na Kosovu uživa status košarkarskega boga. V roke sem dobil ekipo, ki nima več najboljših domačih košarkarjev in nima več nujno najboljših tujcev zaradi prepolovljenega proračuna,“ Teo o situaciji, ki ga je pričakala v Prištini. Ob tem poudari, da zdaj še bolj ceni trenerje, ki so v tej situaciji dvignili ekipo. Po dveh mesecih se je poslovil. „Nekako sem čutil, da nisem pravi človek za to situacijo. Ocenil sem, da je to najboljša rešitev za vse strani. Klub je moj odstop sprejel, kar pomeni, da so verjetno čutili podobno. Vesel sem, da sem ekipo zapustil na prvem mestu na lestvici. Razočaranje pa je bilo, da nismo uspeli izpolnit ciljev v pokalu. Imeli smo izjemno slab strelski dan, slabo dnevno formo in take stvari se lahko zgodijo v pokalnem sistemu,“ se ozre na epizodo na Kosovu. „Košarka na Kosovu je izredno popularna. Dvorane v večini mest so polne, vzdušje pa odlično, podobno tistemu v Grčiji. Dvorane sprejmejo okoli 3000 gledalcev. Navijaci so fanatični in obožujejo svoj klub. Liga je specifična, ni redko, da nek klub podpise NBA igralca. Tudi letos je tam igral npr. Vander Blue (igral za LA Lakers in Boston; MVP italijanskega pokala v letu 2018; op.a.), ki ga tisti, ki bolj podrobno spremljajo NBA mogoče poznajo. Letos je tam igral tudi stari znanec slovenskih parketov bivši krkaš Malcolm Armstead. Po ena tekma vsakega kroga je na televiziji, imajo tudi tedensko oddajo, ki se ukvarja samo z domačo ligo. Osebno mi je bilo všeč življenje v Prištini, ki je zelo živo mesto, ljudje vsak dan v tednu hodijo ven, se družijo. Hrana je odlična, polno izredno lepih kavarn in restavracij. Spoznal sem tudi veliko dobrih ljudi, s katerimi bomo ostali v stiku. To pa je najbolj bistveno,“ še doda Hojč.