Luka Dončić tako, Luka Dončić tako. Zmanjkuje besed, kako opisati, kako ta najstnik iz Ljubljane uživa v košarki in kako bogat nabor rešitev premore v igri. Preveč vsega, da bi bilo to naučeno. Luki je bilo to dano in zapisano v DNK. Njegova zgodba je edinstvena. To spoznavajo, spoznamo vsi na vsakem koraku. Luka je en in edini. V Evropi mu je uspelo vse – če iščemo dlako v jajcu, mu manjka „le“ medalja z reprezentanco mlajših selekcij. Sicer ima v svoji vitrini vse, fantu je 19 let, pa bi lahko zaradi vseh lovorik za polovični čas v svojo ekipo, ki skrbi zanj, zaposlil še mizarja, da bi sproti izdeloval police za priznanja. Cuban bi jih poslal v Slovenijo Američani so ga pričakovano, Luko, ne mizarja, sprejeli s skepso. Logično. Evropejec pač... V letu 2018 ne bomo doživeli, da si se kak velikan, ki e sicer verjetno mastno plačan za svoja klobasanja, opravičil, ker je žalil in dvomil v Luko. Dončić bo še dolgo igral, priložnosti za popravo krivic bo precej. Dejstvo pa je, da Luka v Dallasu uživa status polboga, ostala polovica je rezervirana za Dirka. „Poglejte košarkarsko izobrazbo otrok, ki začnejo v Evropi pri 11 letih, posebej v Sloveniji, ki je zelo košarkarsko naravnana. Če vzamemo naše najboljše otroke in jih pošljemo v Slovenijo po izobrazbo, bo liga tisočkrat boljša. Učijo se igrati košarko, naši fantje pa se učijo zbadanja nasprotnikov in se osredotočajo na atraktivne akcije,“ ga je (in slovensko košarkarsko sceno!) pred dnevi pohvalil lastnik kluba Mark Cuban. Provokacija uspela Cinik iz Slovenije bi rekel, gospod Cuban, zamenjali ste Slovenijo za Španijo. „To je tipičen slovenski odgovor,“ pa je na to izjavo cinika skočil eden od slovenskih trenerjev in me okrcal. Provokacija je uspela. Začnimo s svetlo platjo. Po eni strani je Slovenija s svojimi športnimi, tudi košarkarskimi uspehi, fenomen. Luka Dončić je vrh vrha, sledita Goran Dragić in Nika Barič, plezalka Janja Garnbret, smučarski dvojec Ilka Štuhec&Žan Kranjec. Nekaj v Sloveniji premoremo. Zagotovo tudi plejado mladih košarkarskih igralk in igralcev, za slab avtobus košarkarskih otrok pa je v minulih desetih letih pobegnil na tuje.... Pa prehajamo na tisto temno plat, ko mladi premalo zaupajo, verjamejo, verjetno tudi premalo storijo (so prav vodeni in usmerjani?), da bi se lahko razvili doma, da bodo dobili minute, da bodo dobili vsaj priložnost. Ne pa da bodo do 22. leta poslušali, da so „mladi“.... Vpliv na starše Vsak košarkar, vsaka košarica je zgodba zase. Vsak od teh mladih asov in asinj je nekaj posebnega. Vsak lahko spiše svojo zgodbo o uspehu, ki pa je relativna stvar. Vsi ne moremo biti Luka Dončić. On je en in edini. "Zdaj sem globoko v košarkarski zgodbi tega vsega in vidim, da ta Real in Dončić po eni strani nenormalno negativno vplivajo na otroke in predvsem starše. Vsak ima svojega Dončića doma. In vsaka taka zgodba, kakorkoli bo lepa, ima svoj minus, dokler bo percepcija ostalih napačna. Dokler bo pri 16 letih več pretreniranih otrok in zafrustriranih družin zaradi neuspeha (ki mogoče sploh ni neuspeh!!!), kot pa Lukatov, imamo težavo,“ pa na temno plat „Dončićmanije“ opozarja Luka Mittag, glavni trener KK Žoltasti troti. In ima svoj „point“.