Članek
Objavljeno Feb 18, 2016
Kosarka.si nadaljuje s svojo prakso, k sodelovanju smo povabili nekaj eminentnih in atraktivnih akterjev slovenske košarkarske scene. Med nje zagotovo sodi tudi Zoran Martič, ki deluje na Poljskem. Martič je bil tudi tisti trener, ki je dosedaj osvojil edini medalji slovenske moške košarke na evropskih prvenstvih. Leta 1998 je bil srebrn z U22, leta 2000 pa zlat z U20. Zoran Martič uvodoma o primerjavi med Poljsko in Slovenijo.
_____________________________________________________________________
Iskati vzporednice med poljsko in slovensko košarko, je že na prvi pogled dokaj težko. Kako primerjati Poljsko, ki ima 36 milijonov prebivalcev in po površini sodi med največje evropske države, s Slovenijo? Kako primerjati 17 člansko profesionalno ligo z ligo Telemach? Druga poljska liga šteje kar 18 moštev in marsikatero od teh ima za naše razmere zelo spodoben proračun. Tudi tretja liga, oziroma tretje lige (Poljaki imajo namreč 4 skupine po 12 moštev), so po velikosti neprimerljive s tovrstnimi slovenskimi ligami.
Kljub temu pa obstajajo tesne vezi med slovensko in poljsko košarko. Slovenski trenerji, slovenski igralci in tudi športni funkcionarji so v zadnjih 20ih letih pustili izreden pečat na Poljskem. Vse se je začelo z Andrejem Urlepom, ki je z različnimi moštvi osvojil kar 4 naslove državnih prvakov. Bil je selektor poljske reprezentance in mnogi njegovi pomočniki ter nekdanji igralci danes uspešno vodijo različna moštva na Poljskem. Ne malokrat priznavajo, da so se največ naučili ravno od Urlepa.
Andrej Urlep je kasneje odprl vrata mnogim Slovencem, ki so poljsko slovensko košarkarsko povezavo samo še utrdili. David Dedek, dolgoletni Urlepov pomočnik, je sedaj že nekaj let uspešen tudi kod glavni trener. Goran Jagodnik, ki je z moštvom Prokom Trefl osvojil več naslovov državnih prvakov, je po mnenju navijačev eden naj boljših tujcev, ki so igralcev na Poljskem. Walter Jeklin je najprej kot igralec, nato pa kot direktor nekaterih najboljših klubov, ki so praviloma krojili vrh poljske lige in igrali v Evroligi (Prokom in Stelmet), postal eden naj vplivnejših košarkarskih delavcev na Poljskem. Sašo Filipovski je več letno delo kot trener Turowa in Stelmeta, v lanski sezoni kronal z naslovom državnih prvakov in uvrstitvijo v Evroligo. Lani je dobil tudi priznanje svojih kolegov, ki so ga izbrali za trenerja leta na Poljskem.
To so le nekatera imena, ki so pustila največji pečat v poljski košarki. Spisek pa bi lahko bil precej daljši. Zmago Sagadin, Tomo Mahorič, Aleš Pipan, Gašper Okorn, Miloš Šporar, Dalibor Damjanović, Stipe Modrić, Dragiša Drobnjak, Vjeko Petrović … so med ostalimi del svoje košarkarske poti prehodil na Poljskem .
Moja naloga pisati o primerjavi med našo in poljsko košarko, je zaradi tega še toliko bolj nehvaležna. Marsikdo od prej naštetih, bi bil za kaj takega bistveno bolj primeren. No kakorkoli že, poljska košarka je imela svoje vzpone in padce, svoje uspehe in slabosti. Tisti, ki poljsko košarko spremljajo dlje časa, bodo kot največjo spremembo (na bolje) opazili v infrastrukturi. Še nedolgo nazaj je Poljska veljala za eno najslabših držav, kar se tiče cestnih povezav med največjimi mesti in dvoranami, v katerih so se igrale tekme državnega prvenstva. Domačini pravijo, da je Poljska predvsem po zaslugi nedavnega evropskega prvenstva v nogometu, v rekordnem času zgradila moderno mrežo avtocestnih povezav med vsemi največjimi mesti. Na ta način so se potovanja bistveno skrajšala. Druga stvar pa so dvorane. Še nedolgo nazaj so se mnogi pritoževali, da športne dvorane, v katerih se igrajo prvoligaške tekme, še zdaleč niso skladne s kvaliteto lige in denarnimi vložki, ki jih lokalna okolja namenjajo košarki. Tudi po zaslugi črpanja sredstev iz evropskega proračuna so mnoga poljska mesta dobila moderne športne dvorane, ki sedaj lahko gostijo tudi naj bolj zahtevna mednarodna tekmovanja. Potrditev tega je tudi evropsko prvenstvo v rokometu, ki se je pred kratkim končalo na Poljskem. Ergo Arena v Sopotu (13.000 sedežev), Arena Gdynia (5.000), Arena Torun (5.000), Zielona Gora (6.000), PGE Turow Arena Zgorzelec (5.000) so le ne katere novo zgrajene dvorane, ki se jih po videzu, velikosti in funkcionalnosti ne bi sramovali niti v najbolj razvitih evropskih državah.
Vzporednice s Slovenijo nam tu nikakor ne gredo v prid. Na žalost Slovenija vsaj kar se košarkarske infrastrukture tiče, ni dovolj izkoristila nedavnega evropskega prvenstva. Glede na velikost naših mest seveda ne potrebujemo velikih športnih aren, v vsakem primeru pa bi si vsaj v Novem mestu želeli nekoliko modernejšo in bolj funkcionalno mestno dvorano.
Generalno gledano, se v profesionalni poljski ligi igra precej »fizična« košarka. Malo je ekstremno visokih košarkarjev. Mnogi kvalitetni igralci, ki se niso prilagodili takšnemu stilu igre, zato na Poljskem niso mogli igrati pomembnejše vloge. Tujci prihajajo iz tradicionalnih košarkarskih držav (Srbija, Hrvaška in Litva so naj bolj množično zastopane evropske države v zadnjih letih). Največ pa je seveda Američanov. To pa je prineslo tudi nekatere težave. Velika večina klubov ima na poziciji organizatorja igre ameriške košarkarje (izjemi sta praktično le dve moštvi). Zaradi tega je bila članska reprezentanca prisiljena, z naturalizacijo A.J. Slaughterja, moštvu zagotoviti kvalitetnega organizatorja igre. V preteklosti je podobno vlogo igral Logan, ki je pustil izjemen pečat v poljski košarki.
Morda celo največja težava poljske košarke pa je število mladih košarkarjev v prvi ligi in njihova vloga. Tudi na Poljskem se za mlade štejejo pogosto celo igralci okoli 25. leta. Najstnikov je zato v prvi ligi resnično zelo malo. Poljska košarkarska zveza je z različnimi ukrepi želela povečati vlogo domačih igralcev. Trenutno velja pravilo, da morata na igrišču ves čas biti vsaj dva igralca s poljskim državljanstvom. Ravno zaradi tega se pred vsako sezono moštva trudijo v svoje vrste zvabiti najboljše poljske igralce, kar jim na nek način tudi zvišuje ceno (vsaj na Poljskem). Vse našteto je pripeljalo do tega, da mladi poljski igralci (pogosto celo tisti naj bolj nadarjeni) odhajajo na študij v ZDA ali že kot zelo mladi odhajajo v nekatere evropske države. Poljska liga namreč naj ne bi omogočala ustrezne priložnosti in razvoja mladih. Mnogi kot argument za to trditev omenjajo M. Lampeja in M. Gortata , ki nikoli nista igrala na Poljskem.
Trefl Sopot, kjer delujem sam, je bil zaradi bistvenega zmanjšanja proračuna (50% glede na lansko sezono) prisiljen drastično pomladiti ekipo. V moštvu imamo kar šest najstnikov, ki so tokom sezone dobivali tudi bistveno več priložnosti za igro. Pred kratkim smo naredili primerjavo koliko igrajo mladi v različnih poljskih klubih (1. Liga). Izračun je pokazal, da so igralci mlajši od 20 let v Sopotu do sedaj odigrali približno 16 ur. Asseco je z devetimi urami naslednji na tej lestvici. Igralci (mlajši od 20 let) v vseh preostalih 15 klubih skupaj, pa so odigrali manj kot samo igralci Trefl Sopota. Ne vem, če je kdo v Sloveniji naredil podobno analizo, vsekakor pa bi bila slovensko – poljska primerjav tudi s tega vidika zelo zanimiva. Brez dvoma je Poljska ena redkih držav, če ne celo edina , kjer smo Slovenci po vlogah, vplivu in veljavi ob boku tudi tistim košarkarsko največjim narodom. Le želimo si lahko, da bo tako tudi v prihodnje.
Zoran Martić
_____________________________________________________________________
Iskati vzporednice med poljsko in slovensko košarko, je že na prvi pogled dokaj težko. Kako primerjati Poljsko, ki ima 36 milijonov prebivalcev in po površini sodi med največje evropske države, s Slovenijo? Kako primerjati 17 člansko profesionalno ligo z ligo Telemach? Druga poljska liga šteje kar 18 moštev in marsikatero od teh ima za naše razmere zelo spodoben proračun. Tudi tretja liga, oziroma tretje lige (Poljaki imajo namreč 4 skupine po 12 moštev), so po velikosti neprimerljive s tovrstnimi slovenskimi ligami.
Kljub temu pa obstajajo tesne vezi med slovensko in poljsko košarko. Slovenski trenerji, slovenski igralci in tudi športni funkcionarji so v zadnjih 20ih letih pustili izreden pečat na Poljskem. Vse se je začelo z Andrejem Urlepom, ki je z različnimi moštvi osvojil kar 4 naslove državnih prvakov. Bil je selektor poljske reprezentance in mnogi njegovi pomočniki ter nekdanji igralci danes uspešno vodijo različna moštva na Poljskem. Ne malokrat priznavajo, da so se največ naučili ravno od Urlepa.
Andrej Urlep je kasneje odprl vrata mnogim Slovencem, ki so poljsko slovensko košarkarsko povezavo samo še utrdili. David Dedek, dolgoletni Urlepov pomočnik, je sedaj že nekaj let uspešen tudi kod glavni trener. Goran Jagodnik, ki je z moštvom Prokom Trefl osvojil več naslovov državnih prvakov, je po mnenju navijačev eden naj boljših tujcev, ki so igralcev na Poljskem. Walter Jeklin je najprej kot igralec, nato pa kot direktor nekaterih najboljših klubov, ki so praviloma krojili vrh poljske lige in igrali v Evroligi (Prokom in Stelmet), postal eden naj vplivnejših košarkarskih delavcev na Poljskem. Sašo Filipovski je več letno delo kot trener Turowa in Stelmeta, v lanski sezoni kronal z naslovom državnih prvakov in uvrstitvijo v Evroligo. Lani je dobil tudi priznanje svojih kolegov, ki so ga izbrali za trenerja leta na Poljskem.
To so le nekatera imena, ki so pustila največji pečat v poljski košarki. Spisek pa bi lahko bil precej daljši. Zmago Sagadin, Tomo Mahorič, Aleš Pipan, Gašper Okorn, Miloš Šporar, Dalibor Damjanović, Stipe Modrić, Dragiša Drobnjak, Vjeko Petrović … so med ostalimi del svoje košarkarske poti prehodil na Poljskem .
Moja naloga pisati o primerjavi med našo in poljsko košarko, je zaradi tega še toliko bolj nehvaležna. Marsikdo od prej naštetih, bi bil za kaj takega bistveno bolj primeren. No kakorkoli že, poljska košarka je imela svoje vzpone in padce, svoje uspehe in slabosti. Tisti, ki poljsko košarko spremljajo dlje časa, bodo kot največjo spremembo (na bolje) opazili v infrastrukturi. Še nedolgo nazaj je Poljska veljala za eno najslabših držav, kar se tiče cestnih povezav med največjimi mesti in dvoranami, v katerih so se igrale tekme državnega prvenstva. Domačini pravijo, da je Poljska predvsem po zaslugi nedavnega evropskega prvenstva v nogometu, v rekordnem času zgradila moderno mrežo avtocestnih povezav med vsemi največjimi mesti. Na ta način so se potovanja bistveno skrajšala. Druga stvar pa so dvorane. Še nedolgo nazaj so se mnogi pritoževali, da športne dvorane, v katerih se igrajo prvoligaške tekme, še zdaleč niso skladne s kvaliteto lige in denarnimi vložki, ki jih lokalna okolja namenjajo košarki. Tudi po zaslugi črpanja sredstev iz evropskega proračuna so mnoga poljska mesta dobila moderne športne dvorane, ki sedaj lahko gostijo tudi naj bolj zahtevna mednarodna tekmovanja. Potrditev tega je tudi evropsko prvenstvo v rokometu, ki se je pred kratkim končalo na Poljskem. Ergo Arena v Sopotu (13.000 sedežev), Arena Gdynia (5.000), Arena Torun (5.000), Zielona Gora (6.000), PGE Turow Arena Zgorzelec (5.000) so le ne katere novo zgrajene dvorane, ki se jih po videzu, velikosti in funkcionalnosti ne bi sramovali niti v najbolj razvitih evropskih državah.
Vzporednice s Slovenijo nam tu nikakor ne gredo v prid. Na žalost Slovenija vsaj kar se košarkarske infrastrukture tiče, ni dovolj izkoristila nedavnega evropskega prvenstva. Glede na velikost naših mest seveda ne potrebujemo velikih športnih aren, v vsakem primeru pa bi si vsaj v Novem mestu želeli nekoliko modernejšo in bolj funkcionalno mestno dvorano.
Generalno gledano, se v profesionalni poljski ligi igra precej »fizična« košarka. Malo je ekstremno visokih košarkarjev. Mnogi kvalitetni igralci, ki se niso prilagodili takšnemu stilu igre, zato na Poljskem niso mogli igrati pomembnejše vloge. Tujci prihajajo iz tradicionalnih košarkarskih držav (Srbija, Hrvaška in Litva so naj bolj množično zastopane evropske države v zadnjih letih). Največ pa je seveda Američanov. To pa je prineslo tudi nekatere težave. Velika večina klubov ima na poziciji organizatorja igre ameriške košarkarje (izjemi sta praktično le dve moštvi). Zaradi tega je bila članska reprezentanca prisiljena, z naturalizacijo A.J. Slaughterja, moštvu zagotoviti kvalitetnega organizatorja igre. V preteklosti je podobno vlogo igral Logan, ki je pustil izjemen pečat v poljski košarki.
Morda celo največja težava poljske košarke pa je število mladih košarkarjev v prvi ligi in njihova vloga. Tudi na Poljskem se za mlade štejejo pogosto celo igralci okoli 25. leta. Najstnikov je zato v prvi ligi resnično zelo malo. Poljska košarkarska zveza je z različnimi ukrepi želela povečati vlogo domačih igralcev. Trenutno velja pravilo, da morata na igrišču ves čas biti vsaj dva igralca s poljskim državljanstvom. Ravno zaradi tega se pred vsako sezono moštva trudijo v svoje vrste zvabiti najboljše poljske igralce, kar jim na nek način tudi zvišuje ceno (vsaj na Poljskem). Vse našteto je pripeljalo do tega, da mladi poljski igralci (pogosto celo tisti naj bolj nadarjeni) odhajajo na študij v ZDA ali že kot zelo mladi odhajajo v nekatere evropske države. Poljska liga namreč naj ne bi omogočala ustrezne priložnosti in razvoja mladih. Mnogi kot argument za to trditev omenjajo M. Lampeja in M. Gortata , ki nikoli nista igrala na Poljskem.
Trefl Sopot, kjer delujem sam, je bil zaradi bistvenega zmanjšanja proračuna (50% glede na lansko sezono) prisiljen drastično pomladiti ekipo. V moštvu imamo kar šest najstnikov, ki so tokom sezone dobivali tudi bistveno več priložnosti za igro. Pred kratkim smo naredili primerjavo koliko igrajo mladi v različnih poljskih klubih (1. Liga). Izračun je pokazal, da so igralci mlajši od 20 let v Sopotu do sedaj odigrali približno 16 ur. Asseco je z devetimi urami naslednji na tej lestvici. Igralci (mlajši od 20 let) v vseh preostalih 15 klubih skupaj, pa so odigrali manj kot samo igralci Trefl Sopota. Ne vem, če je kdo v Sloveniji naredil podobno analizo, vsekakor pa bi bila slovensko – poljska primerjav tudi s tega vidika zelo zanimiva. Brez dvoma je Poljska ena redkih držav, če ne celo edina , kjer smo Slovenci po vlogah, vplivu in veljavi ob boku tudi tistim košarkarsko največjim narodom. Le želimo si lahko, da bo tako tudi v prihodnje.
Zoran Martić
#NašiNaTujem
Feb 18, 2016