Pravijo, da te ljudje nikoli ne pogrešajo, dokler te ni več.  Dejstvo je, da je kariero nekega košarkarja težko ubesediti le v en sam prispevek. Tega se zaveda vsak novinar, ne glede na to, koliko izkušenj ima. Kako torej opisati kariero Kobe Bryanta? Kako gledati nanj? Mnogi ga ljubijo. Ko govorijo o košarki, govorijo o Kobeju. A ogromno je ljudi, ki ga sovražijo. Tudi v svojem zadnjem oglasu, nekakšnemu slovesu od kariere, v katerem je Bryant viden na igrišču kot dirigent, medtem, ko mu navijači pojejo, da ga ne bodo nehali sovražiti, se Bryantu vidi, da uživa v tem. Njegovo sporočilo je jasno: 'Če ste me sovražili celo kariero, me sovražite še naprej.' Prav stvari, zaradi katerih ga ljudje sovražijo, pa so hkrati stvari, zaradi katerih je Bryant ta trenutek verjetno eden izmed najbolj oboževanih igralcev Lige NBA. Morda celo eden izmed najbolj oboževanih športnikov. Toda kaj se je spremenilo? So ljudje končno dojeli, da igralca, kot je bil Kobe Bryant, verjetno nikoli več ne bo? Bryant je zadnja stvar, ki nas še povezuje z Michaelom Jordanom. S kopiranjem igre največjega vseh časov, je Bryant doživel uspehe, ki jih igralci ne bodo dosegli tako zlahka. Morda je vse v tem, da so ljudje začeli sprejemati njegovo veličino, njegov žar, ogenj, ki je gorel v njem ves ta čas, in ga spodbujal, da svojo igro vsako leto znova dvigne na višjo raven.

S katerimi besedami bi lahko opisali Bryanta? Legenda? Morilec? G.O.A.T. (Greatest of All Time)? Ni ene same besede, ki bi povedala natančno, kaj je Bryant pomenil košarki. Tako kot verjetno ni ene same besede, ki bi opisala, kaj košarka pomeni njemu. Bila je njegovo zatočišče, ko se je kot tujec z družino preselil v Italijo, kjer si je kruh služil njegov oče. Nato je bila zatočišče, ko se je kot tujec vrnil v Združene države Amerike. V vsem življenju je bila košarka ta, ki je bila njegova stalnica. Varno mesto, kjer je lahko pozabil na vse dogajanje okoli sebe in le treniral ali igral. Kar spomnite se, v sezoni 2003/04, ko se je govorilo o sodnem procesu, ko ga je ena izmed uslužbenk hotela v Koloradu obtožil, da jo je posilil. Bryant je iz sodne dvorane z letalom odletel v Staples Center, se ekipi pridružil tik pred tekmo končnice, dosegel 40 ali več točk, in jo vodil do zmage. Na igrišču ni bilo pomembno, kaj se dogaja okoli njega. Pomembni sta bili dve stvari: žoga in koš.

Bryant je svoje celotno življenje posvetil veličini. In življenje mu je to veličino vračalo. Njegovi treningi ob nenormalnih urah, ko večina od nas sanja najlepše sanje, so stvar zgodb, ki se bodo v prihodnosti verjetno pisale še neštetokrat. Spomnimo le na tisto, ko je sredi priprav reprezentance Združenih držav Amerike, Bryant poklical enega izmed trenerjev, da se mu pridruži v dvorani, da opravita trening. To ne bi bilo nič nenavadnega, če se ne bi ta klic zgodil ob četrti uri zjutraj. In ko je trener prišel v dvorano, je bil v njej Kobe. Sam. Oblečen v popolnoma preznojeno majico. Po treningu se je trener izčrpan odpravil v hotel, naslednje jutro, torej čez le nekaj ur, pa sta se srečala na treningu. Bryant je bil točno tam, kjer ga je trener zapustil, na stranskem košu. Ko je zadel enega od metov, se je priključil skupini. Trener ga je pohvalil za trening, in ga vprašal, koliko časa je Bryant nato še ostal v dvorani. Kobe je odvrnil, da je šele tisti trenutek, ko je zadel zadnji met, zaključil s treningom.

Na igrišču je Bryant svojim nasprotnikom vzbujal strah. Morilec. Na šesti tekmi finalne serije leta 2008, na kateri so Boston Celticsi vodili že s 40 točkami razlike, in to v zadnji četrtini, si Doc Rivers ni upal vzeti iz igre vseh svojih nosilcev igre (Kevin Garnett, Paul Pierce, Ray Allen), dokler je bil v igri Kobe. Njegov odgovor? »Bal sem se, da bo začel zadevati in nam v petih minutah nasul 30 točk.«

Govori se, da Bryant nikoli v karieri ni izgubil tekme v igri eden na enega. Nikoli. V srednji šoli je proti enemu izmed soigralcev igral ena na ena, do sto. Vsak koš šteje eno točko, ne glede na to, od kje je dosežen. Soigralec nikoli ni dosegel več kot 12 točk. Ob eni izmed priložnosti, naj bi Bryant dosegel skoraj 80 zaporednih točk, preden je ubogi soigralec dosegel prvi koš. In še takrat je bil Bryant popolnoma razjarjen. Predstavljajte si osredotočenost, potrebno, da dosežete 80 košev, preden vaš nasprotnik doseže enega samega. [caption id="attachment_41457" align="aligncenter" width="628"] Foto: Twitter.[/caption] Žalostna resnica je, da Kobe, ki smo ga v zadnjih sezonah spremljali na parketu, ni več tisti pravi Kobe. Ta je izginil s poškodbo ahilove tetive. Po tej poškodbi, nič več ni bilo enako. Kot da so ga z le eno poškodbo dohitela leta, je sledila poškodba kolena, nato pa še poškodba rame, zaradi katerih je predčasno zaključil sezoni. A Kobe, ki smo ga spremljali pred to kruto poškodbo ahilove tetive, je bil tisti pravi morilec, ki nam bo vsem ostal v spominu. Na zadnjih petih tekmah pred poškodbo, je povprečno igral 44,8 minut na tekmo, pri tem pa dosegal 32,0 točk, 6,8 podaj in 6,2 skoka. V aprilu je na parketu povprečno prebil 45,2 minuti, in pri tem dosegal 30,5 točk, 7,5 podaj in 7,0 skokov na tekmo. Na prvih 71 tekmah sezone je Bryant odigral 80-odstotkov vseh minut. Na zadnjih sedmih tekmah je počival vsega 16 minut in 45 sekund. Eno izmed dvoran je zaradi bolečin v stopalu zapustil s pomočjo bergel. Naslednji dan je bil zopet na igrišču. Med tekmami, ko je bil Kobe na klopi, je bil ob njem stalno fizioterapevt, ki je skrbel, da se njegove mišice niso ohladile. Mike D'Antoni, takratni trener Los Angeles Lakersov ga je večkrat prosil, da naj si vzame odmor, a ga Kobe ni poslušal. Iz svojega telesa je skušal iztisniti vse, kar se iztisniti da. Gnal ga je do meja človeških sposobnosti. Nato se je telo vdalo. [caption id="attachment_41461" align="aligncenter" width="570"] Foto: AP Photo/Mark J. Terrill.[/caption] Pri tako preprosti stvari, kot je prodor pod koš. Kobe je bil na tisti usodni tekmi z Golden State Warriorsi večkrat na tleh. Zdelo se je, da bo obupal, a ni. Nato je nad njim obupalo njegovo telo. Toda, ko je bil na tleh, je Bryant napravil stvar, ki jo lahko napravi samo on. S prsti je skušal potisniti tetivo tja, kjer je nekoč bila. Skušal je dokončati svoje delo. Tokrat mu ni uspelo. Kobe je na tej tekmi dosegel 34 točk. Po tem, ko si je strgal ahilovo tetivo, je zbral toliko moči, da je odkorakal na linijo prostih metov, in zadel oba meta. Lakersi so tekmo dobili, po njegovi zaslugi, saj je bil on glavni razlog za veliki preobrat. Po tekmi so ga novinarji našli v garderobi, s solzami v očeh. Niso videli, da je pred tem Gary Vitty, trener za telesno pripravo pri Lakersih, opravil test, s katerim je potrdil strgano tetivo, in niso videli Bryanta, ki je jezno zagnal plastenki s pijači v zid. Vedel je, kakšna pot je pred njim. Noben igralec se še nikoli ni vrnil na visok nivo igranja košarke, po takšni hudi poškodbi. Mnogi so preprosto odnehali, se upokojili. Kobe ni bil takšen.

Najbolje ga je verjetno opisal prav Vitti, ki se to sezono, tako kot Bryant, poslavlja od Lige NBA. »Kobe ni najbolj talentiran igralec. Tudi on sam vam bo to priznal. O tem sva se pogovarjala. Ampak ima vse ostale stvari, ki presežejo talent. Tracy McGrady je bil veliko bolj talentiran igralec, kot Kobe, a sta si bila popolno nasprotje. So določene stvari, ki Kobeja ločujejo od ostale skupine igralcev. Mislim, da ga nihče ne more ustaviti. Če bi Jezus prišel na Zemljo in mu rekel, 'Kobe, ne moreš napraviti tega', bi mu Kobe verjetno rekel, 'Kaj pa če ti ostaneš pri tem, da spreminjaš vodo v vino in oživljaš mrtve, meni pa prepustiš vse v zvezi s košarko?'« Čudež je, da smo ga lahko v sredo spremljali na parketu. Glede na vse, kar se je zgodilo v preteklosti. Glede na vse poškodbe v zadnjih sezonah.

  Kobe je 20 sezon ostal zvest Los Angeles Lakersom. Mnoge zakonske zveze ne trajajo tako dolgo, on pa je kar 20 let nosil dres Jezernikov. En klub, od začetka do konca kariere. Veliko lepih spominov, mnogo slabih. A ostal je. In v sredo se je dokončno poslovil od igranja košarke. »Verjamem, da če je pred teboj neka preizkušnja, se moraš gnati do meja svojih zmožnosti,« je pred kratkim povedal Bryant. »Gnati se moraš, vse dokler ne vidiš, kje so tvoje meje, takrat pa se zaveš, kaj lahko počneš, in česa ne moreš. Včasih se ženeš tako močno, da se zlomiš. Takrat, ko si zlomljen, vidiš, iz kakšnega testa si, saj imaš priložnost, da znova zgradiš samega sebe.« Tako kot so nam starši govorili o tem, da so spremljali Dražena Petrovića, Michaela Jordana, in mnoge druge, bomo mi našim otrokom in vnukom govorili, da smo imeli priložnost spremljati Kobe Bryanta. Vedeli bomo, kjer smo bili, ko je osvojil svoj prvi prstan. Vedeli bomo, kje smo bili, ko je osvojil zadnjega. Spomnili se bomo, kje smo bili, ko si je strgal ahilovo tetivo. In vedeli bomo, kje, in s kom smo bili, ko se je poslovil od Staples Centra in igranja košarke. [caption id="attachment_41458" align="aligncenter" width="628"] Foto: Twitter.[/caption] Morda se v teh 20 letih nismo zavedali, kaj vse je Kobe Bryant pomenil košarki. Zdaj, ko ga ne bomo več videli na igrišču, bomo videli, da ga bomo pogrešali.