Pravijo, da v Sloveniji ni visokih fantov. Pa so. To dokazujejo v KŠ Sani Bečirovič, kjer so tokrat javnosti predstavili 16-letnega košarkarja Andraža Bravca. Kar 213 cm (obut pa celo 215) visoki košarkar se je decembra lani znašel pod obroči, od takrat pa se je zaljubil v oranžno žogo. [caption id="attachment_50239" align="aligncenter" width="314"] Andraž Bravc (foto: KŠ Sani Bečirović)[/caption] Kdaj ste začeli s košarko? „2010 sem rekreativno začel trenirati badminton. Treniral sem ga dve leti. Nato sem tri leta treniral veslanje. Dobil sem kar nekaj medalj. Nato sem ugotovil, da ta šport ni najbolj primeren zame in sem začel trenirati košarko.“ Kako ste prišli pod obroče? „Decembra lani me je sošolec s Srednje kemijske šole Ruše prepričal, da grem z njim na trening. Rekel mi je, naj izkoristim svojo višino. In sem jo (smeh). Šel sem z njim na trening in prvo polovico decembra sem treniral v Rušah. Nato pa me je pot kaj hitro zanesla v Košarkarsko šolo Sani Bečirović, katere ponosni član sem še danes.“ Kaj vse se je zgodilo v tem času? „Vem in znam več! Na začetku mi je bilo vse novo. Sedaj sem začel tudi že hoditi na zunanja igrišča, kjer igramo košarko skupaj s sošolci in prijatelji. Tega prej nisem počel. Sedaj me vsi vabijo, da bi igral z njimi (smeh).  Je veliko bolj zabavno, saj mi gre vedno boljše od rok. Glede na moj vložek mora biti napredek iz dneva v dan.“ Sprva tudi zabiti niste mogli. „Res je. Lahko sem zelo ponosen. Že na začetku so vsi pričakovali od mene, da bom glede na višino zabijal. Pa ni šlo. Moral sem se naučiti kako skočiti. Tudi to je del procesa. Vsaka stvar potrebuje čas. Sedaj mi je uspelo in sem zelo vesel.“ Kolikokrat tedensko trenirate? „Treniram enkrat na dan. Predvidoma od 4-6 krat tedensko. Delam z žogo, potem je tukaj še atletika in vaje za moč. Individualno z mano delata Uroš Drevenšek in Matjaž Čuješ. V Bistrici pa sem priključen ekipi KŠ Sani Bistrica U17, ki jo vodi Matej Bakšič.“ Doma je podpora? „Starši me zelo podpirajo. Tudi oni so me vzpodbujali, da začnem igrati košarko. Zavedajo se, da imam velik potencial s svojo višino in me včasih že kar vidijo v kakšni svetovno znani ekipi (smeh).  Zelo me podpirajo, ampak hkrati opozarjajo, da je pomembna tudi šola.“ Kakšne načrte premorete? „Moram se še najprej naučiti in dobiti čim več košarkarskega znanja. Želim seveda zaigrati v slovenski reprezentanci. Potem pa bomo videli, kako bo šlo naprej. Najprej Slovenija, potem pa tujina. Seveda so moje sanje tudi NBA. Kdo pa ne sanja o tem!“ Kdo je vaš vzornik? „Zaenkrat je moj vzornik Miroslav Raduljica,, ki je podobne višine kot jaz. Letos februarja mi je podaril svoje podpisane košarkarske copate. Spremljal sem ga v Panathinaikosu, sedaj pa v Milanu, kjer igra skupaj z našim reprezentantom Zoranom Dragičem.“ [caption id="attachment_50241" align="aligncenter" width="559"] Na treningu (foto: KŠ Sani Bečirović)[/caption] Vedno več igrate. „Na začetku sem bil zelo nervozen. Veliko je bilo vsega. Veliko novih pravil, akcije, ki sem si jih težko zapomnil. Ne veš, kako se postaviti, kam teči, kaj delati... Sedaj je vedno lažje. Na začetku nisem dajal veliko ekipi. Skozi čas sem napredoval in verjamem, da iz tekme v tekmo lahko bolj pomagam.“ Kako soigralci gledajo na vas? „Smo dobra ekipa. Soigralci me občudujejo. Včasih so celo malo ljubosumni name zaradi moje višine (smeh). Glavno je, da smo dobra klapa, ki želi iz dneva v dan napredovati. Tako posamezniki kot ekipa.“ Kaj vam pomeni vaša višina? Ovira, prednost? »To je vsakodnevna stvar. Vsak dan me vprašujejo, zakaj sem tako velik, kako to, od kod, koliko sem visok, ... Tudi vprašujejo me, če jim lahko posodim malo višine (smeh).  To se dogaja v šoli, na ulici, povsod, kjer se pojavim. Lahko povem tudi, da sem tako v osnovni, kot srednji šoli vsaj v zadnjih 70 letih postavil rekord v višini, kar je tudi nekaj res posebnega. Na začetku mi je bilo sicer nerodno in malce nelagodno, da so me skozi vpraševali in gledali kot da sem padel iz lune. Sedaj sem se navadil. Lahko pa rečem, da še imam vedno kdaj probleme s kakšnimi višinskimi stvarmi. Na primer z vrati. Sploh več ne štejem, kolikokrat sem se že udaril v zgornji okvir vrat (smeh).“ Matjaž Čuješ, strokovni vodja Košarkarske šole Sani: „Razlika v njegovem napredku je takšna, kot bi naj bila po skoraj enem letu. Morda celo malo večja. Andraž se je decembra dobesedno prvič srečal s košarkarsko žogo. Danes po dobrih devetih mesecih pridnega dela že izgleda kot košarkar. Če prvi dan ni zdržal narediti pet košarkarskih gibov, danes z lahkoto oddela uro in pol košarkarskega treninga. Glede na to, da je med najvišjimi slovenskimi košarkarji Primož Brezec z 216 cm in Blaž Črešnar s prav takšno višino, je on z 215 cm pri 16 letih mislim, da najvišji slovenski košarkar med svojimi vrstniki. Še vedno raste in verjamem, da bo prerasel to magično mejo slovenskih 216 cm (smeh). Težko je napovedovati, kako visok bo. Rasti ne bomo in ne moremo ustavljati. Samo njegovo telo ve, kdaj in na kateri višini se bo ustavilo. Je pa že sedaj zanimiv za mnoge. Že ob samem prihodu se je javilo kar nekaj klubov, ki ga je želelo v svojih vrstah. Seveda ne zraste vsak Slovenec s 15 leti na 208 cm, kot je bil on ob prihodu. Zdaj, ko je začel resno trenirati, je zanimanje toliko večje. Mi mu nudimo vse, kar potrebuje in verjamem, da bo še nekaj časa tukaj. Potrebuje pa znanje, kilometrino, veliko se še mora naučiti, tudi na tekmah. Tako kot smo mi zadovoljni z njegovim delom verjamemo, da je tudi on zadovoljen z nami.“ Na treningu: