Tudi nekdanji jugoslovanski in slovenski reprezentant Peter Vilfan je z veliko pozornostjo spremljal 17. svetovno prvenstvo. Po zadnjem metu in košu se je razgovoril za kosarka.si. V prvem delu o samem prvenstvu in fenomenu Američanov, v drugem delu pa bo na tapeti slovenska reprezentanca. Tudi Vilfan se sprašuje, zakaj Jure Zdovc ni (bolje) uporabil Jako Blažiča. [caption id="attachment_2492" align="aligncenter" width="628"] Peter Vilfan v svojem slogu - brez dlake na jeziku (foto: Ljubljana.si)[/caption]

Peter, prvenstva je konec. Ste pričakovali tak (r/z)aplet? »Menim, da se je zgodilo pričakovano. Zdaj je tudi konec ugibanj in napovedi ter upov, da bi se kdo sploh približal Združenim državam Amerike. In jih celo premagal. Tudi sam sem mislil in verjel v to. A le do polfinala, kjer se je izkazalo, da to preprosto ni mogoče.«

Kaj pa Španci? »Morda bi jim bila kos le ekipa Španije izpred enega ali dveh let, današnja pač ne!« Zakaj? »Že dolgo nisem videl tako motivirane in homogene ameriške selekcije. Mike pozna svoj posel, pred leti pa so začeli tudi Američani razmišljati drugače. To ni več ekipa, zbrana iz 12 vrhunskih igralcev in velikih imen. To je moštvo, s katerim se dela sistematično in načrtno.« To pomeni? »Da danes Američani razmišljajo tudi o taktiki. Včasih jim to ni bilo treba. Imajo odgovor na vsak problem tekmeca. Tudi na cono, ki jih danes zmede le na trenutke. Da so superiorni v igri 1:1 in skoku, pa tako ali tako ni potrebe poudarjati.« Srbi so veliko pozitivno presenečenje. »Res je. Bil pa sem eden teh, ki je pred prvenstvom napovedal, da so Srbi favoriti. Pa ne za zlato, ampak za medaljo. Pa so me takrat vsi malce čudno in postrani gledali.« Kje tiči vzrok za srbski preporod? »Veliko in ključno vlogo je odigral selektor Saša Đorđević. Ni jih naučil košarke na novo, ampak jim je vcepil le zmagovalno miselnost. On je veliko ime svetovne košarke, v svoji karieri pa je bil zmagovalec. Igralci ga spoštujejo. Bistveno je, da ne govori o svoji trenerski filozofiji, ampak skuša iz svojih igralcev izvleči maksimum.« Če po domače poveva – z igralci zna. »Najbolj mi je bila všeč njegova izjava. Rekel je, da se vsak dan kaj nauči od svojih igralcev. Tako razmišlja in govori tudi Željko Obradović. Tako bi morali trenerji gledati na svoje igralce.« Ne smeva pa mimo Miloša Teodosića. »Prepričan sem, da je odigral najboljše svoje člansko tekmovanje. Dolgo je obetal in bil velik talent, zdaj je dozorel. Prvo ime Srbije pa je bil Bjelica, ki je s svojo igro na vseh položajih spomnil na Tonija Kukoča!« Povsem pa so odpovedali Hrvati. »Glede na postavo in napovedi so razočaranje tega prvenstva. Sem pa že pred leti za HTV dejal, da dokler bo Roko Leni Ukić prvi organizator ekipe, potem lahko pozabijo na velik in odmeven rezultat. Razočarali so me tudi zaradi nakupa organizatorja igre. Povrh vsega so kot močna država kupili povsem povprečnega Lafayetta. Očitno je tudi Jasmin Repeša malce izgorel. Bi veljalo razmisliti, ali je on pravi za to mesto.« Kaj pa se je potem zgodilo s Španci? »Pregoreli in pogoreli so. Vidi pa se, da Orenga ni sposoben voditi take ekipe. Napačnih odločitev je bilo preveč. Prekomerno je zagovarjal igro z dvema centroma, ob tem pa žrtoval Ibako, ki je velja za izvrstnega blokerja in skakalca. Odločili so se zanj kot edinega naturaliziranega, potem pa so ga posedli na klop. Sporna je tudi odločitev za Rickyja Rubia. Rabili so strelce tipa Rodriguez in Calderon, na parketu pa je bil Rubio, ki je zadnjič zadel z razdalje pred tremi leti… Škoda je, ker Španci niso bili pravi. Nikoli ne bomo dobili odgovora, kaj bi bilo, če bi se srečali z Američani. Bojim pa se, da jim tudi Španci ne bi bilo kos.« Danes ob 18. uri pa sledi še drugi del pogovora - to pot pa v prvem planu Jure Zdovc, Goran Dragić in pogled v leto 2015.