Dopoldan smo ponudili v branje prvi del pogovora s Petrom Vilfanom, ki je govoril o mednarodni komponenti pravkar končanega svetovnega prvenstva. Na tem mestu se dotikamo slovenske reprezentance. [caption id="attachment_2523" align="aligncenter" width="628"] Peter Vilfan obožuje košarko, razlike ne dela (foto: Drago Perko/kosarka.si)[/caption] Ki je zasedla 7. mesto. »Bi raje rekel, da smo med osem. Da smo sedmi, ne drži povsem. To 7. mesto je nastalo po izračunih, ker smo premagali ekipe v predtekmovanju. Tekmeci pa vemo, kakšni so bili. A tudi to je uspeh s tako oslabljeno ekipo, kot smo jo imeli. Tako slabe ekipe po imenih, znanju in izkušnjah na veliko tekmovanje v zadnjih desetih letih nismo poslali.« Vilfan ni povsem zadovoljen z minutažo, ki jo je dobila mlada garda. »Malce mi je celo žal, ker nismo na tem prvenstvu sprofilirali še več mladih. Svojo priložnost je na prvih dveh tekmah izkoristil Alen Omić, a to minutažo, to priložnost, ki so jo dobili Edo Murić, Klemen Prepelič in Jaka Blažič, ki je ni dobil, ne nakazuje na to, da zdaj vemo, da je to prihodnost naše reprezentance. Čeprav verjetno so.« Blažič je bil celotno akcijo bolj gledalec in statist kot pa akter. »Jaka je specifičen igralec, ki se je težko vklopil v to Zdovčevo razmišljanje in njegove zahteve oz. Zdovčevo filozofijo. Meni izraz filozofija pri trenerjih ne sede, ko poslušam trenerje, tudi Zdovca, ki pravijo, da to je moja filozofija. Filozofija je povsem nekaj drugega, tega izraza pa v povezavi s košarko sploh ne bi smeli uporabljati. Nazaj k Blažiču – v Sloveniji imamo zelo malo košarkarjev, imamo enega Jako Blažiča in takega je treba potrpeti in mu najti pravo vlogo, kjer ga maksimalno izkoristiš. To je tisto, o čemer sem govoril prej o selektorju Đorđeviću, to pa bomo morali narediti tudi mi sami.« Spet se nam je zgodila odločilna tekma, ko so nam zadrhtele roke. »To je očitno nekaj, kar se slovenski reprezentanci dogaja. Vprašanje pa je, kdo bo to bariero prvi prebil. Zakaj se to dogaja, ne vem … Morda je kriva mentaliteta. Ko začutimo ali ko pride ključen trenutek, ko je treba le korak čez to, tega nismo sposobni narediti. Morda pa je krivo kaj drugega … Škoda je, ker proti Litvi nismo dokončali. A športu je tako, to vedno trdim, da vse pride na svoje mesto. Vedno si na koncu tam, kjer si to zaslužiš.  Mi smo zdaj kot po pravilu med  osem najboljših ekip na velikih tekmovanjih. Tako smo majhni, tako malo igralcev in klubov imamo, resnega kluba zdaj sploh nimamo več. Bomo, ne bomo, moramo biti zadovoljni, da smo sploh poleg!« Je Goran Dragić upravičil, da je bil naš vodja? »Vedno stopim na stran igralcev. Goran je prav gotovo sposoben dati še več. Govorimo o Goranu, na katerem je ležala celotna igra reprezentance. Poleg sebe ni imel prave menjave. Jaka Klobučar ni organizator igre, tega ne bom nikoli sprejel. V nekaj situacijah je resda korektno odigral, a to je bilo vse. Če bi imel Dragić ob sebi enega ali dva vrhunska playa, bi bila to povsem druga zgodba. Na njem je bil velik pritisk. Moral je voditi reprezentanco, zadevati, podajati in skakati. Na nekaj tekmah je bil odličen, na nekaj pa je padel. A imamo le enega Gorana Dragića, zato ga moramo čuvati in ščititi!« Vnovič se je izkazal Goranov brat. »Zoran je potrdil, kar je nakazal že lani na evropskem prvenstvu. Spraševali so me, ali je pravi trenutek, da gre v Ligo NBA. Če ima priliko, naj gre takoj. Sedaj je na energetskem vrhuncu svoje kariere – 25 let je star. Michael Jordan je večkrat dejal, da je pri 26-ih začel igrati pravo košarko. Zoki je popravil tudi košarkarske elemente, volja, želja in borbenost niso bile nikoli sporne. Ob Goranu je bil zagotovo ključen košarkar Slovenije.« Vedno se lahko človek zanese na Domna Lorbka. »Domen je bil tretji ključni faktor reprezentance. Kot sem že rekel – on ni igralec, ki lahko s svojo igro in znanjem postal vrhunska zvezda. Je pa zelo konstanten, eden najbolj sigurnih je v naši vrsti. Tako je igral lani na EP in letos na SP. V vsakem trenutku se lahko zaneseš nanj. Dejansko je pisan na kožo Zdovcu, zato ga je vzel s sabo tudi v klub. To zaupanje je Lorbek povsem upravičil!« Zdovc je ob koncu tekmovanja priznal, da se je z ekipo vendarle ujel. »Vsi tisti nesporazumi, če so obstajali, so bili pozabljeni ob dobrem uvodu v prvenstvu. Imam tudi občutek, da je Zdovc pravilno malce popustil in našel kompromis z igralci. Če je Slovenija dosegala 90 točk, to zagotovo ni bilo nekaj, kar bi si Jure želel. Upam, da zdaj brata Dragić vesta, kako deluje Zdovc in da je Juretu jasno, kako delujeta brata Dragić. Bistveno pa je, da Zdovc upošteva mnenje igralcev. Tako kot Đorđević, ki se od njih vsak dan kaj nauči.« Kaj nas čaka prihodnje leto, ko sledi EuroBasket? »Težko rečem, kaj nas čaka, ker bo to zelo kvalitetno prvenstvo. To bo tekmovanje, ko se bodo delile vstopnice za olimpijske igre. Na njih računajo prav gotovo vse države, ki bodo sploh gostile prvi del EuroBasketa, ki bo boljši kot lanski slovenski. Če ne bomo imeli najmočnejše ekipe s kakim centrom in dodatnim playem, potem se bomo stežka borili za mesto v četrtfinalu.« Vilfan upa, da okrevata Gašper Vidmar in Erazem Lorbek, na mestu organizatorja igre pa vidi rešitev v Benu Udrihu. »Goran rabi adekvatno menjavo, to je tisto, na kar bi morali misliti slovenski trenerji. Ne 10 ali 15 minut, Beno Udrih je sposoben odigrati precej več. Vedno sem trdil, da bi bila kombinacija Goran&Beno idealna za našo reprezentanco. Oba bi lahko del tekme preigrala tudi na mestu dvojke, ob Zoranu Dragiću in Domnu Lorbku pa bi imeli izvrstno branilsko linijo.« Je to realno? »Zdi se mi, da je za nekatere ta zgodba o Udrihu nekaj, česar si niso nikoli želeli, da bi se to zgodilo. Slišim, da je za ljudi, ki o tem odločajo, te zgodbe tako ali tako že konec.«