Članek
"Joksa" o tekmah za roštilj in pijačo, jaffa keksih, zbiranju zamaškov, ...
Objavljeno Dec 11, 2014
Tokratni bloger na uradni strani ABA Lige je branilec novomeške Krke Nebojša Joksimović. Primorec se je razpisal o aktualnem stanju v dolenjskem kolektivu, ki je po izjemnem začetku rezultatsko nekoliko padel, spomnil pa se je tudi izjemne sezone Igokee izpred dveh let, ko je moštvo iz Laktašev postalo hitr prvenstva. Zapis objavljamo v celoti.
foto: abaliga.com
foto: abaliga.com
Joksa, lahko ena usluga?, se je slišalo z druge strani dvorane po tekmi z Budućnostjo VOLI. Lahko Bobo, kar povej, sem mu odgovoril. Za ligo ABA bi rabil tvoj blog, tako da bi lahko napisal kaj o zbiranju zamaškov v Laktaših, tisti vrhunski sezoni in se o čem. Presenečen, da ve za zamaške, sem z nasmehom privolil. Ampak o tem malo kasneje.... Najprej lep športen pozdrav iz Novega mesta vsem, ki spremljajo ABA ligo. Letos poleti sem sprejel poziv iz novomeškega kluba in tako zakorakal v svojo 10. sezono ABA lige. Pred tem sem na teh prostorih nastopal za Laško, Hemofarm, Igokeo in Olimpijo, tako da sem skoraj od samega začetka del košarkarskega dogajanja na prostorih nekdanje države. In lahko rečem, da pomembnost lige raste iz leta v leto. Sploh se je to povečalo, ko je prišlo do pravila, da se Evroliga zagotovi ravno prek regionalnega tekmovanja. Zato tudi ne preseneča dejstvo, da se ekipe, ki si to lahko privoščijo, okrepijo z zvenečimi imeni evropske košarke.
foto: abaliga.com
foto: abaliga.com
No, da se vrnem k naši ekipi in letošnji sezoni. Smo blizu koncu prve polovice sezone, do katere moramo odigrati se dve tekmi, in sicer proti Szolnoki Olaju v gosteh in doma proti Union Olimpiji. Začetek tekmovanja je bil ravno sanjski, izid v zmagah 5-1 je to potrjeval in malo kdo si je upal trditi, da bo tako. Po tihem se mi je zbujala misel na tisto sezono iz Laktašev, ko smo bili največje in najlepše presenečenje sezone. Ampak po takem začetku, je sledila serija slabših tekem in porazov, iz katerih se skušamo dvigniti. Pravijo, da ni vazno, če padeš, ampak kako hitro vstaneš. In tako smo tudi mi del šole, ki nam jo Življenje namenja. Želimo si, da se čim prej zberemo v kompletni postavi, da odpravimo vse poškodbe in dvignemo formo ekipe na pravi nivo. To si zaslužijo gledalci, ki prihajajo na naše tekme, trenerji, ki delajo z nami, in ljudje v klubu, ki res lepo skrbijo za to, da se igralci dobro počutimo v njihovi sredini. In zato čutimo odgovornost, da jim to vrnemo z dobrimi igrami. Naša ekipa je zelo spremenjena glede na lansko. Veliko je igralcev, ki si prvič nabirajo izkušnje v takem tekmovanju in ta proces se ne zgodi kar čez noč. Treba je veliko delati, popravljati stvari, ki se pokažejo kot pomanjkljivosti in le tako lahko ekipa dozori. Če se lahko navežem na ta izraz, se je ravno to zgodilo z nami v sezoni 2012/2013, ko smo z Igokeo v Laktaših spisali najlepšo pravljico v
foto: abaliga.com
foto: abaliga.com
zgodovini tega kluba. Sezono pred tem smo bili sestavljeni, da si prek domačega prvenstva zagotovimo nastopanje v ligi ABA za naslednjo sezono. To se je tudi zgodilo, potem ko smo se s Širokim pomerili v finalu, kar je v zadnjih letih stalnica v BiH. In tako so se v klubu odločili, da za naslednjo sezono zadržijo osem igralcev, pripeljali so pet okrepitev (od tega dva Američana, Clifforda Hammondsa in Corsleya Edwardsa) in tako naredili najboljši miks, kar se je dalo. Osebno, najboljšo karakterno ekipo, ki je praktično nisi imel več česa naučiti. In tako smo tudi delovali, od prvega kola in gostovanja ter zmage v, za Igokeo, vedno neugodnem Širokem Brijegu pa do končnega izida v zmagah 20-6 in prvega mesta po rednem delu. Za ekipo, ki naj bi se borila za obstanek, spoštovanja vreden rezultat. To kar se je dogajalo na igrišču je bila ena plat, druga plat pa je bila slačilnica, kamor je bil užitek prihajati in si ta prostor deliti s tistimi fanti. Poslušati himno slačilnice pred vsako tekmo in po njej, igranje v neznani znamki nogavic, ki so nam na enem od gostovanj "prinesle" zmago, deljenje jaffa keksov pred tekmo in ob polčasu, ogrevanje na treningih visoki proti nizkim, kjer poražena ekipa plača pijačo in roštilj za vse. Dihanje z ekipo se je videlo tudi izven nje, z zbiranjem zgoraj omenjenih plastičnih zamaškov vseh igralcev, trenerjev, njihovih družin, vaščanov, ko so slišali za kaj jih zbiram in nosim v Slovenijo, kjer smo jih zbirali za humanitarne namene, in še in še. Vse to z idejo, da še bolj okrepimo duh ekipe, ki ga je bilo nemogoče načeti. Do takrat v svoji karieri tega nisem doživel in mislim, da je kaj takega težko ponovljivo. Temelj vsega tega je bil »kep« Milan Dozet. Njegov smisel za humor, nervoza zaradi želje po uspehu, srčnost na igrišču, vse to je prenašal na vse nas. Igralec za katerega mi je čudno, da ni prišel do NBA, zaradi svojih fizičnih sposobnosti, s katerimi je pri svojih rosnih 34 letih skoraj z lahkoto segal do obroča, z glavo seveda. Ta temelj se je nadaljeval prek njegovega botra Miljana Bocke, ki svojega BMW-ja ni nikoli tankal več kot za 10 € in ga nikoli ni hotel posoditi komu od nas :) Raje bi dal plačo kot pa ključe. In tako bi lahko omenjal še vsakega posameznika in pisal anekdote, a za zdaj je dovolj, počasi se bo treba odpraviti na trening. V glavnem, to je bila lepa zgodba, ki ti ostane za vedno v spominu. Do kakšnega naslednjega pisanja lep pozdrav iz Novega mesta, spremljajte svoje ekipe in uživajte v basketu ;) Joksa
#ABALiga