Članek
Objavljeno Mar 18, 2015
V zadnjem tednu je košarkarski svet najbolj vznemirila novica, da je FIBA Europe umaknila priznanje ligi ABA in ji na tak način v nekem smislu vzela verodostojnost.
Ta ‘novica’ ima kar nekaj pomanjkljivosti – prvič, o tem sklepu naj na sestanku Fibe sploh ne bi razpravljali. Drugič, liga ABA je mirno obstajala brez tega soglasja vse do leta 2009. Kaj je torej v ozadju tega (zaenkrat še samo) medijskega boja med Fibo, Ulebom, ligo ABA in vsemi ostalimi vpletenimi?
Gre za boj za prevlado v evropski klubski košarki. Spomnimo, v začetku novega tisočletja je bilo ustanovljeno združenje ULEB, neodvisno od FIBE, ki je ustanovilo novo tekmovanje, Evroligo. FIBA je na začetku še uspela organizirati svojo različico tekmovanja, Suproliga, v katerem je igrala tudi Krka, vendar sta Panathinaikos in Maccabi, ki sta na začetku igrala še v Suproligi, kmalu videla, da se je potrebno pridružiti Evroligi.
V istem trenutku je FIBA v Evropi izgubila vpliv (in posledično vse prihodke) v evropski klubski košarki.
In zgodba ULEBA in Evrolige je bila na začetku odlična. S pomočjo bogate pogodbe s špansko Telefonico (Španci so bili tudi glavni pobudniki ustanovitve novega tekmovanja) so imeli sodelujoči klubi poleg igranja tekem z najmočnejšimi evropskimi klubi na voljo tudi zajetno finančno pogačo, ki so si jo razdelili skladno s tekmovalno in marketinško vlogo v tekmovanju. Tako je Olimpija na začetku samo s tega naslova na sezono dobila okrog 900.000 EUR, kar je (tudi) za današnje razmere izredno spodoben znesek.
Nov ustroj evropske klubske košarke pa so izkoristili tudi klubi na področju bivše Jugoslavije, ki so ustanovili ligo ABA, kamor so se kmalu pridružili vsi najmočnejši klubi v regiji, sama liga pa je preko zasebnega lastništva klubov delovala po podobnih principih kot Evroliga. V zadnjih sezonah je liga ABA postala edino tekmovanje, preko katerega se klubi uvrščajo v evropska tekmovanja in na ta način dobilo še dodatno veljavo in povezanost z Ulebom.
Je pa v vmesnem času tudi Evroliga z marketinškega stališča začela nazadovati. Telefonica je kmalu prekinila sodelovanje, novi sponzorji pa razen mogoče glavnih dveh še danes ne predstavljajo nekega resnejšega vira prihodkov, ki bi v kombinaciji s prodajo medijskih pravic vsem sodelujočim klubom po vzoru nogometne Lige prvakov zagotavljale oprijemljivejše prihodke.
Situacija pri Fibi pa je bila seveda še slabša. Poskusi z lastnimi tekmovanji so se klavrno končali, ker so predstavljali tretjo ligo klubske ravni košarke, edini košarkarski produkt (in s tem vir prihodkov) pa za Fibo predstavlja Evropsko prvenstvo, ki pa se je zaradi (pre)pogostosti izvedbe na vsaki dve leti tudi že počasi zreduciralo na malo bolj uradne kvalifikacije za Svetovno prvenstvo in Olimpijske igre, temu primerno pa (ne) sledijo tudi sponzorji.
Odvzem licence ligi ABA je tako verjetno prvi korak v vojni proti Ulebu za ponovni prevzem kontrole nad klubsko košarko. Samo na ta način lahko FIBA dobi produkt, ki bi za sponzorje predstavljal potencialno zanimiv sponzorski produkt – Evropsko prvenstvo na štiri leta, kvalifikacije po vzoru nogometa med samo sezono in upravljanje z najmočnejšim klubskim tekmovanjem.
Liga ABA tako predstavlja nekakšen testen poligon za obe strani, kajti tudi liga ABA ima od svojega začetka tako goreče zagovornike kot nasprotnike in situacija, ki so je zgodila, je odlična priložnost za nasprotno stran.
Je pa težko verjeti, da se bo vsaj na kratek rok zgodilo kaj revolucionarnega. FIBA bo morala, če hoče biti v svoji želji po večjem vplivu v klubski košarki bolj zanimiva za klube, tem predvsem nekaj ponuditi. To pa pomeni drugačen marketinški in sponzorski pristop, ki bo v organizacijo pripeljal resne strateške sponzorje, ki bi Fibin produkt uporabili za globalno sponzorsko aktivacijo.
Enako pa velja tudi za Evroligo. Na površju sicer izredno atraktivno tekmovanje, ki pa svojo privlačnost gradi preko bogate tradicije največjih evropskih klubov. Razen dveh turških sponzorjev (zanimivo, tudi predsednik FIBA Europe je Turek), od tega enega v imenu tekmovanja, kar že v začetku pomeni velike omejitve za ostale sponzorje, nima resnejših partnerjev, ki bi skupaj z vodstvom tekmovanja preko sponzorske aktivacije (tudi) gradili blagovno znamko Evrolige.
Posebno poglavje v celotni zgodbi pa predstavljajo tudi nacionalne košarkarske zveze, ampak to je že zgodba za kdaj drugič…
Ta ‘novica’ ima kar nekaj pomanjkljivosti – prvič, o tem sklepu naj na sestanku Fibe sploh ne bi razpravljali. Drugič, liga ABA je mirno obstajala brez tega soglasja vse do leta 2009. Kaj je torej v ozadju tega (zaenkrat še samo) medijskega boja med Fibo, Ulebom, ligo ABA in vsemi ostalimi vpletenimi?
Gre za boj za prevlado v evropski klubski košarki. Spomnimo, v začetku novega tisočletja je bilo ustanovljeno združenje ULEB, neodvisno od FIBE, ki je ustanovilo novo tekmovanje, Evroligo. FIBA je na začetku še uspela organizirati svojo različico tekmovanja, Suproliga, v katerem je igrala tudi Krka, vendar sta Panathinaikos in Maccabi, ki sta na začetku igrala še v Suproligi, kmalu videla, da se je potrebno pridružiti Evroligi.
V istem trenutku je FIBA v Evropi izgubila vpliv (in posledično vse prihodke) v evropski klubski košarki.
In zgodba ULEBA in Evrolige je bila na začetku odlična. S pomočjo bogate pogodbe s špansko Telefonico (Španci so bili tudi glavni pobudniki ustanovitve novega tekmovanja) so imeli sodelujoči klubi poleg igranja tekem z najmočnejšimi evropskimi klubi na voljo tudi zajetno finančno pogačo, ki so si jo razdelili skladno s tekmovalno in marketinško vlogo v tekmovanju. Tako je Olimpija na začetku samo s tega naslova na sezono dobila okrog 900.000 EUR, kar je (tudi) za današnje razmere izredno spodoben znesek.
Nov ustroj evropske klubske košarke pa so izkoristili tudi klubi na področju bivše Jugoslavije, ki so ustanovili ligo ABA, kamor so se kmalu pridružili vsi najmočnejši klubi v regiji, sama liga pa je preko zasebnega lastništva klubov delovala po podobnih principih kot Evroliga. V zadnjih sezonah je liga ABA postala edino tekmovanje, preko katerega se klubi uvrščajo v evropska tekmovanja in na ta način dobilo še dodatno veljavo in povezanost z Ulebom.
Je pa v vmesnem času tudi Evroliga z marketinškega stališča začela nazadovati. Telefonica je kmalu prekinila sodelovanje, novi sponzorji pa razen mogoče glavnih dveh še danes ne predstavljajo nekega resnejšega vira prihodkov, ki bi v kombinaciji s prodajo medijskih pravic vsem sodelujočim klubom po vzoru nogometne Lige prvakov zagotavljale oprijemljivejše prihodke.
Situacija pri Fibi pa je bila seveda še slabša. Poskusi z lastnimi tekmovanji so se klavrno končali, ker so predstavljali tretjo ligo klubske ravni košarke, edini košarkarski produkt (in s tem vir prihodkov) pa za Fibo predstavlja Evropsko prvenstvo, ki pa se je zaradi (pre)pogostosti izvedbe na vsaki dve leti tudi že počasi zreduciralo na malo bolj uradne kvalifikacije za Svetovno prvenstvo in Olimpijske igre, temu primerno pa (ne) sledijo tudi sponzorji.
Odvzem licence ligi ABA je tako verjetno prvi korak v vojni proti Ulebu za ponovni prevzem kontrole nad klubsko košarko. Samo na ta način lahko FIBA dobi produkt, ki bi za sponzorje predstavljal potencialno zanimiv sponzorski produkt – Evropsko prvenstvo na štiri leta, kvalifikacije po vzoru nogometa med samo sezono in upravljanje z najmočnejšim klubskim tekmovanjem.
Liga ABA tako predstavlja nekakšen testen poligon za obe strani, kajti tudi liga ABA ima od svojega začetka tako goreče zagovornike kot nasprotnike in situacija, ki so je zgodila, je odlična priložnost za nasprotno stran.
Je pa težko verjeti, da se bo vsaj na kratek rok zgodilo kaj revolucionarnega. FIBA bo morala, če hoče biti v svoji želji po večjem vplivu v klubski košarki bolj zanimiva za klube, tem predvsem nekaj ponuditi. To pa pomeni drugačen marketinški in sponzorski pristop, ki bo v organizacijo pripeljal resne strateške sponzorje, ki bi Fibin produkt uporabili za globalno sponzorsko aktivacijo.
Enako pa velja tudi za Evroligo. Na površju sicer izredno atraktivno tekmovanje, ki pa svojo privlačnost gradi preko bogate tradicije največjih evropskih klubov. Razen dveh turških sponzorjev (zanimivo, tudi predsednik FIBA Europe je Turek), od tega enega v imenu tekmovanja, kar že v začetku pomeni velike omejitve za ostale sponzorje, nima resnejših partnerjev, ki bi skupaj z vodstvom tekmovanja preko sponzorske aktivacije (tudi) gradili blagovno znamko Evrolige.
Posebno poglavje v celotni zgodbi pa predstavljajo tudi nacionalne košarkarske zveze, ampak to je že zgodba za kdaj drugič…
#ABALiga
Mar 18, 2015