Slovenske košarkarje najdemo po celem svetu, tokratna zgodba pa govori o 24-letnemu Mići Gavriću (195 cm, 1991) iz Maribora. »Do selitve na Norveško je prišlo aprila 2014, ker sem dobil ponudbo za službo v Duty Free shopu na letališču v Oslu. Pogoji za delo in opis delovnega mesta ter nasploh dejstvo, da gre za eno najbolj ekonomsko zdravih držav na svetu, so bili parametri, ki so mi olajšali odločitev. Šlo je za razpis, kjer so želeli izključno državljane Slovenije. Sedaj živim v središču Osla. Po enem letu preživetem na Norveškem lahko z zagotovostjo trdim, da je bila selitev na sever najboljša odločitev, ki sem jo naredil v življenju,« začne Gavrić. Na sogovornik je član kluba Asker Aliens, ki je oddaljen približno 40 kilometrov stran od stanovanja v Oslu. Gavrić je našel klub pred letošnjo sezono, pri tem mu je pomagal srbski košarkar Veljko Petrović. [caption id="attachment_16413" align="aligncenter" width="419"] Mića Gavrić s starši na Norveškem (foto: osebni arhiv)[/caption] Ameriški trener »Po dveh tednih treniranja sem podpisal enoletno pogodbo. Gre za klub v najboljši ligi Norveške, kjer nastopa osem ekip. Trener je Američan Rob Knight, ki prvič vodi ekipo v članski vrsti. Treniramo 4-krat na teden, igralci so me sprejeli več kot odlično. Večinoma so to domači košarkaji, imamo pa v klubu še tri tujce (Latvija, Kongo in Švedska). Sezono sem igral na poziciji branilca in organizatorja igre,« nadaljuje Mića, ki je pred dnevi z ekipo postal državni prvak. V zadnji tekmi sezone so bili njegovi z 81:75 boljši od Baerum Basket. Slovenski košarkar je v 14 minutah dodal 5 točk, 3 skoke in 1 podajo. »S sezono sem zelo zadovoljen, saj sem zaradi službe na letališču in izmenskega dela le tam ogrmno žrtvoval svoj prosti čas in se prilagajal treningom. Zaradi tega mi ta trofeja, državni prvaki Norveške predstavlja moj največji dosežek v športni karieri, ki presega tudi leto 2009 ko smo z KŠ Mario Primorac osvojili mladinsko prvenstvo v Sloveniji. Redni del sezone smo končali na tretjem mestu (vsa prva štiri mesta ki so vodila na Final 4 so bila zelo izenačena), kjer sem v povrpečju igral 20 minut na tekmo in dosegal 6 točk, 3,5 skokov in 1,5 asistenc na tekmo. Najboljše sem igral prav prejšni vikend na zaključnem turniru kjer sem ob podpori svojih staršev na dveh tekmah dosegal 10,5 točk na tekmo,« je ponosen na storjeno Mariborčan. Služba in stanovanje »Košarki na Norveškem ne namenjajo preveč pozornosti, po odigrani sezoni pa lahko trdim da bi si to zaslužili. Imel sem priložnost igrati s mlajšimi talenti, ki bi v Sloveniji definitvno konkurirali za mesto v mlajših reprezetancah. Tukaj je vsa pozornost in s tem povezana finančna vlaganja usmerjana v zimske športe. Zato je tudi košarkarska infrastruktura na nivoju 2. slovenske lige, tako na primer naša dvorana sprejme 500 ljudi, v povprečju pa se jih je zbiralo 200-300,« opiše še razmere, ki vladala v norveški klubski košarki. Vsi igralci v ligi imajo profesionalno pogodbo, vsaka ekipa ima po pravilu vsaj enega tujca, običajno pa imajo kar dva. Na severu (Bergen, Tromso) se vse več vlaga v košarko. Klubi tukaj delujejo po principu, da košarkarjem pomagajo najti službo in stanovanje v zameno za igranje košarke. Prav tujci (predvsem Američani) so po pravilu edini igralci ki so še dodatno plačani in ta plačila so redna. Mića je še kako hvaležen sodelavcem, predvsem košarkarski poznavalci iz Španije, ki so ga redno vzpodubjali na domačih tekmah. Najbolj obiskana tekma v celotni ligi to sezono je bila prav finalna (900 ljudi), kjer so zmagali proti gostiteljci turnirja - ekipi Bærum. Skodelica kave tudi 8 evrov »Zadnjih 12 mescev, odkar sem se preselil v Norveško je zame velik korak naprej v mojem življenju. Korak naprej na področju samostojosti, razmišljanju, pogledu na svetu, zrelosti itd. Definitvno trenutno ne razmišljam o odhodu nazaj v Slovenijo, seveda imam tam svojo družino in tudi ponosen sem, da prihajam iz tako športne države kot je Slovenija – a po drugi strani politične novice (ki negativno vplivajo na ljudi) zasenčijo vse dobro kaj naši športniki in tudi uspešni intelektualci dosegajo, tukaj na severu govora o politiki in korupciji ni. Življenje v tako razviti državi, a tudi dragi državi (skodelica kave na primer stane med 5-8 evrov) mi omogoča, da lahko potujem po svetu in spoznavam ljudi in kulture iz vseh koncev sveta – kar je bil tudi moj moto, ko sem bil še otrok. V službi imam za sodelavce tudi prijatelje iz Slovenije (13 vse skupaj), kar mi je omogočalo lažji prehod in selitev v novo državo. Vsi smo imeli s strani našega podjetja plačan tečaj norveščine, in smo prišli do nivoja da lahko na letališču brez problemov s strankami komuniciramo samo v norveščini. V klubu je bila komunikacija celoten čas v angleščini, jeziku ki ga obvlada dobesedno vsak prebivalec Norveške,« še doda Mića, ki je v Sloveniji končal 5-letni študij gospodarskega inženirstva na področju gradbeništva, zato si želi zdaj najti službo na tem področju. »Sedanja služba mi je omogočila asimilacijo v novo državo in novo kulturo sedaj pa je ponovno čas za korak naprej. Sem velik zagovornik vsako dnevnega napredovanja (na vseh področjih – predvsem pa na intelektualnem) in po drugi strani zagovornik nezadovoljevanja s povprečjem,« še izvemo od Miće. Prosti čas rad preživi s prijatelji, v naravi, s punco, ki prihaja iz Španije. Navdušila so ga tamkajšnja poletja, ki so posebna in svetla tja do 1. ponoči, zato se produktivnost dneva še bolj poveča. Zima pa tudi ni bila pretežka, ukvarjanje s košarko pa mu je pomagalo iti skozi temnejše dneve. S košarko je Mića začel pri devetih v Košarkarski šoli Mario Primorac, največ pa se je naučil od trenerja Rajka Kršiča, s katerim ohranja redne telefosnke stike tudi v tujini. Vse najboljše želi tudi Primoracu, ki bi z malo več sreče lahko bil veliko ime v slovenskem trenerskem kotičku. Mariborčanom želi obstanek »Velik vpliv name je imela tudi moja družina, katera mi tudi sedaj nudi popolno podporo. Največ sem se v življenju naučil od starejšega brata Ilije, ki mi je vedno bil mentor in svetovalec – ne samo v košarki. Oba pa sva nato bila mentorja in vzornika mlajšemu bratu Zoranu (14 let). Za njega sva oba z Ilijo prepričana da lahko naredi v košarki tisti korak naprej, ki nama mogoče ni tako uspel, to pa je evropska košarka na visokem nivoju. Pot do induvidualnega uspeha pa je tudi povezana, kako uspešna je tvoja ekipa, sam se vedno spomnim poti k uspehu Klemna Prepeliča, ki je v mlajših kategorijah igral verjetno vse možne zaključne turnirje, to pa zato ker je kot prvo bil on zelo uspešen in tudi ker je igral za klube (mogoče 4 različne), ki so vedno konkurirali za naslov prvaka. S tem se pozornost poveča in možnosti, da tvoj talent prepoznajo drugi trenerji je več, sam sem seveda ponosen, da smo bili soigralci v mlajših kategorijah. Žal košarka v Mariboru vedno naleti na finančne težave, tako je sedaj tudi moj bivši klub KK Maribor Nova KBM naletel na zid, kar se je dalo predvideti lep čas nazaj – saj vodilni možje v klubu niso znali in bili dovolj usposobljeni za pravilne korake. Vseeno jim iz srca želim, da ostanejo v prvi ligi,« še doda naš sogovornik.