Primer najboljšega obrambnega košarkarja minule sezone v Evroligi, Bryanta Dunstona, glede pridobitve slovenskega državljanstva z naturalizacijo, je v zadnjih dneh polnila stolpce slovenskih medijev. Večinoma so se vsi ukvarjali izključno s pogoji, ki jih za pridobitev državljanstva z naturalizacijo predpisuje zakon, nihče pa se ni spraševal o smiselnosti takšnih pogojev, ki tujce odvračajo od tega, da bi s svojimi znanji in sposobnostmi pomagali Sloveniji na mednarodnem odru. V pričujočem prispevku se ne bom spuščal v razpravljanje o tem ali je dobro, da za državno reprezentanco igra nacionalizirani tujec, temveč bom obravnaval zgolj smiselnost zakonskih pogojev. Mednarodna košarkarska zveza FIBA v svojih pravilih omogoča, da za vsako državo igra en naturaliziran igralec. To v športnem kontekstu nikakor ne pomeni, da se s tem odžira mesto državljanom po rojstvu. Vseeno se je potrebno zavedati, da gre za primere, ko nastopanje vrhunskega igralca bistveno doprinese k rezultatom, razvoju in promociji Slovenije. V času od osamosvojitve je slovensko državljanstvo z izredno naturalizacijo iz razlogov na področju športa pridobilo 136 oseb. V košarkarski reprezentanci je do danes igralo 9 naturaliziranih igralcev, kar predstavlja 7 odstotkov vseh naturaliziranih športnikov (ob dejstvu, da je večina njih prišla v Slovenijo še v času, ko so bili mladinci oziroma v času, ko je bila naša prva košarkarska liga bistveno močnejša). Jasno je torej, da gre za redke primere, ki nikakor ne ogrožajo razvoja domačih igralcev, temveč predstavljajo kvečjemu dodano vrednost za slovensko košarko. Pogoje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo določa Zakon o državljanstvu v 13. členu: tak način je možen, ko gre za polnoletno osebo, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov (op. a. torej tudi športnih) pod pogojem, da dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca ter izpolnjuje še nekatere pogoje, določene iz navedenega zakona (da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost; da ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta; da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države; da ima poravnane davčne obveznosti; da da prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije). Merila za pridobitev državljanstva RS iz športnih razlogov določa Uredba o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki določa, da je ministrstvo, pristojno za šport, vezano na eno izmed naslednjih meril : • da oseba kot športnik dosega kakovostno raven športnikov članov državne reprezentance v določeni športni panogi in da ima nedvoumen interes za nastopanje v državni reprezentanci Republike Slovenije ali • da je na podlagi kakovosti dosedanjega dela in rezultatov dela strokovnega delavca na področju športa mogoče pričakovati dvig kakovosti posamezne športne panoge ali strokovnega dela, pomembnega za slovenski šport, ter da ima strokovni delavec nedvoumen interes za strokovno delovanje na področju športa v Republiki Sloveniji. Obenem Uredba določa, da mora izredna naturalizacija iz 13. člena zakona pomeniti izjemen prispevek k družbenemu, gospodarskemu, znanstvenemu, kulturnemu ali drugačnemu razvoju Republike Slovenije ali k povečanju mednarodnega ugleda oziroma prepoznavnosti Republike Slovenije ter se praviloma ne uporablja kot instrument reševanja pomanjkanja ustreznih strokovnjakov na posameznih področjih. Pogoj enoletnega neprekinjenga bivanja, ki jih za pridobitev  državljanstva s pomočjo naturalizacije predpisuje zakon, se zdi  preživet in ne služi svojemu namenu, vsaj v športu ne (čemu bi bilo  dobro, da mora športnik neprekinjeno eno leto živeti v Sloveniji?).  Kako naj v Sloveniji zadostimo pogoju enoletnega neprekinjenega  bivanja pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo, če pa v  vrhunski košarkar ne more igrati v nobenem izmed naših klubov?  Prvič, nimamo več kluba, ki bi igral v Evroligi, in drugič, nihče si  ne more več privoščiti normalno plačanega vrhunskega igralca.  Tudi v primeru, da bi v katerega izmed naših klubov “zašel” kakšen spregledan igralec, ki potrebuje le visoko minutažo, da se izkaže v regionani ligi ali Eurocup-u, ni realno pričakovati, da ga naš klub ne bi po eni dobri sezoni (najverjetneje pa že v prestopnem roku med sezono) prodal in tako vsaj malce pokrpal svoj obubožani proračun. Računati na to, da bi katerikoli vrhunski košarkar v Sloveniji igral več kot 12 mesecev, je utopično. Nenazadnje tudi domači košarkaji, ki enkrat dosežejo vrhunsko raven, odidejo v tujino. Takšna je pač naša realnost. Danes je prehod oziroma gibanje igralcev med evropskimi klubi veliko kot še nikoli, veliko igralcev sklepa le enoletne pogodbe. V Evropi poznamo prost pretok delovne sile, kar je še dodatno odprla vrata tujim igralcem, ki so državljani članic EU. Hrvati imajo v tem kontekstu bistveno bolj življenjske pogoje, to je predvsem spoštovanje pravnega reda države in običajev, ki v veljajo v državi. Torej brez pogoja enoletnega bivanja. To se v današnjem času zdi najbolj smiselno. Naš zakon bi moral vsebovati pogoje, ki predstavljajo praktično nezmožnost njihove izponitve, temveč pogoje, ki so dejansko pomembni. Bistveno bolj smiselni pogoj bi tako recimo bil pogoj, da lahko v enem ciklu (bodisi evropskega, svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger) naturaliziramo le enega igralca (razen v izjemnih primerih kot so npr. hujše poškodbe, prenehanje kariere, smrt, ipd.). Menim, da je skrajni čas, da se za isto mizo usedejo vsi glavni deležniki v športu, predvsem predstavniki panožnih zvez in predstavniki resornega ministrstva, ter pričnejo z usklajevanjem sprememb zakona na tem področju. Dotlej se ne moremo nadejati, da bi naši reprezentanci pomagali vrhunski tuji košarkarji.