Poletni čas in zatišje v NBA je verjetno pravi čas, da v kolumno dodam nekaj leposlovja. Pri razmišljanju o tem, kaj je primerna tema za to vrsto pisanja, nisem mogel mimo legende NBA, Oscarja Robertsona, oziroma njegove neverjetne sezone 1961-1962.

(foto: nba.com)

Trojni dvojček (dvomestno število doseženih točk, skokov in podaj na eni tekmi) je eden najbolj cenjenih dosežkov v košarki, saj vsebuje umetnost doseganja točk, borbenosti pod košem in finese pravočasnih podaj. In nihče v tem ni bil boljši od Oscarja Robertsona. V karieri je dosegel 181 trojnih dvojčkov! Na drugem mestu večne lestvice je Magic Johnson, ki pa je dosegel kar 43 trojnih dvojčkov manj od Robertsona. Robertson je večino trojnih dvojčkov dosegel v prvih šestih letih svoje kariere v letih 1960 do 1966. Če bi pravzaprav izračunali povprečje njegovih točk, skokov in podaj v tem času, bi prišli do trojnega dvojčka v povprečju teh sezon (30,4 točk, 10,7 asistenc in 10.0 skokov na tekmo). A le v sezoni 1961-1962 je Big O končal sezono s, V POVPREČJU, trojnim dvojčkom na tekmo! Oscar Robertson je v NBA vstopil v sezoni 1960-1961 kot dolgo pričakovani odrešitelj franšize Cincinnati Royals, ki je v prejšnjih dveh sezonah pred njegovim prihodom zabeležila dvakrat po 19 zmag. Glavni razlog za tako majhno število zmag je bila paraliza, ki jo je, v letu 1958, zaradi udarca z glavo ob parket, doživela glavna zvezda Cincinnatija, krilo Maurice Stokes, ki je bil pred to tragedijo eden najboljših igralcev v NBA. Drugi najboljši igralec Royalsov, Jack Twyman, je poizkušal držati barko nad vodo, a mu je uspelo le to, da je v sezoni 1959-1960 kot prvi (skupaj z Wiltom Chamberlainom) na koncu sezone imel povprečje doseženih točk na tekmo več kot 30 (31,2). A tudi Twyman ni bil Oscar Robertson. Robertson je takoj vplival na rezutat Royalsov, saj je že v svoji prvi sezoni v NBA dosegel povprečje 30,5 točk, 10,1 skokov in 9,7 podaj na tekmo, Cincinnati pa je sezono končal z razmerjem zmag in porazov 33-46. Takrat je pobral nagrade za najboljšega novinca lige, postal je član prve peterke NBA, vmes pa se je okitil še s titulo najkoristnejšega igralca All Star tekme. Čeprav se Cincy ni uvrstil v končnico, je bila krivulja uspeha jasno obrnjena navzgor. Robertson je bil visok 195 cm in tehtal je 95 kg. Za tiste čase je bil zelo visok in močan igralec za pozicijo organizatorja igre. Še 10 let pred tem bi s takimi merami v NBA ligi lahko igral krilnega centra! Še posebej je to veljalo za njega saj je bil fizično zelo močan in to svojo moč je znal še kako dobro uveljaviti, bodisi za met preko manjšega branilca ali za prodor. Sezono 1961-1962 je Robertson odprl v stilu, 35 točk, 15 skokov in podaje za 39 točk soigralca Twymana v prvi tekmi v St. Louisu proti Hawksom. Nadaljeval je z osmimi podajami v prvi četrtini prve tekme sezone v domači dvorani Cincinnati Garden. Decembra 1961 je, na primer, v zmagi nad Chicago Packersi, dosegel 32 točk, 15 skokov in 20 podaj!

(foto: nba.com)

Robertson je bil tudi eden bolj zahtevnih soigralcev in je imel težaven karakter, a edini razlog za to je bilo njegovo stremenje k popolnosti in točni izvedbi dogovorjenega. Bolj se je sezona odmikala, bolje je moštvo Cincinnatija delovalo saj so Bob Boozer, Wayne Embry, Jack Twyman, Oscar Robertson in Bucky Bockhorn postali trdna enota. Robertson (ki je univerzo prav tako obiskoval v Cincinnatiju), je takrat izjavil, da so Royalsi bolj kohezivna ekipa kot Philadelphia Warriors (kjer je takrat igral Wilt Chamberlain), kar v Phili ni bilo dočakano z navdušenjem. Vendar je Big O svojo izjavo podkrepil z zmago nad Philo z rezultatom 151:133. Na tej tekmi so štirje igralci Cincyja dosegli med 19 in 28 točk, Wilt Chamberlain pa je ob porazu dosegel 54 točk. Po tej zmagi so imeli Royalsi 27 zmag in 21 porazov, sezono pa so končali s 43 zmagami in 37 porazi, kar je bilo najboljše razmerje zmag in porazov franšize od leta 1954 (leta 1954 je bila franšiza še v Rochesterju in je takrat so v rednem delu sezone dosegli 44 zmag in 28 porazov). Z razmerjem zmag in porazov 43-37 je Cincinnati dosegel drugo mesto v Zahodni konferenci. Redni del sezone je bil za Robertsona neverjeten, tudi če odmislimo povprečje trojnega dvojčka. Iz igre je metal 47,8%, proste mete pa 82,2%. V tistih časih so bili odstotki zadetih metov iz igre nižji kot danes, zato so te številke res odlične. Samo dva organizatorja igre (Big O in Larry Costello) sta imela tako visoka odstotka iz igre in prostih metov. Seveda takrat v NBA še niso imeli črte za tri točke. Zaradi načina svoje igre je Robertson izvajal tudi veliko prostih metov, v povprečju kar 11 na tekmo. V knjigo rekordov se je Oscar vpisal tudi z 985 skoki v sezoni 1961-1962, kar je še danes največ skokov na sezono, ki jih je dosegel branilec. Pri podajah pa je postal prvi igralec v zgodovini NBA lige, ki je imel povprečje podaj na tekmo več kot 10 (leta 1960 je bil legendarni Bob Cousy prvi igralec, ki je v povprečju na tekmo dosegal več kot 9 podaj na tekmo, Robertson pa je njegovo povprečje popravil že v svoji prvi sezoni v NBA ligi). V končnici je Cincinnati z rezultatom 3:1 že v prvem krogu izgubil proti Detroit Pistons, a tudi v teh štirih tekmah je Robertson dominiral, saj je v povprečju na tekmo dosegal 29 točk, 11 skokov in 11 podaj, iz igre je metal 51,9%, proste mete pa je zadeval s 79,5% uspešnostjo. Nekateri so bili blizu (Wilt Chamberlain, Rajon Rondo, Magic Johnson), a le Jason Kidd je v celotni končnici dosegel v povprečju trojnega dvojčka (sezona 2006-2007). Res pa je, da je Robertson v tej končnici igral štiri tekme, medtem, ko je Kidd v sezoni 2006-2007 v končnici odigral 12 tekem. Cincinnati je bil najboljši v letih 1963 in 1964 (v obeh so igrali v Vzhodni konferenci). Obe sezoni so nastope končali v finalu konference, obakrat proti Boston Celticsom. V spominu nam je ostala sedma tekma leta 1963, ko je Robertson za Royalse dosegel 43 točk, Sam Jones pa je Celticse do zmage popeljal s 47 točkami. Kasneje je bil Cincinnati spet povprečen in Robertson je bil zamenjan v Milwaukee, kjer je leta 1971 še z eno legendo, Kareemom Abdul-Jabbarom osvojil NBA prstan. Ampak sezona 1961-1962 je bila njegova. Tudi če pozabimo, da je bil najkoristnejši igralec v NBA leta 1964, prvak NBA leta 1971, dobitnik zlate olimpijske medalje leta 1960, 12-kratni udeleženec NBA All Star tekme in še ogromno drugih nagrad, ne moremo pozabiti sledečega: 30.8 točk, 12.5 skokov in 11.4 podaj na tekmo. Celo sezono! To je bil enostavno, Oscar. The Big O. VELIKI!