Po odločitvi Alekseja Nikoliča, da ne zaigra za reprezentanco, se je na situacijo okoli Nikoliča odzval dr. Mitja Bračič, doktor športnih znanosti. S strokovne plati je utemeljil, zakaj se je Nikolič odločil prav, in kako kalvarijo preživlja Rebec, da bi se vrnil v vrhunsko košarko. Zapis objavljamo v celoti. [caption id="attachment_24324" align="alignnone" width="600"] Dr. Mitja Bračič (foto: osebni arhiv M. B.)[/caption] Dr. Mitja Bračič, doktor športnih znanosti za kosarka.si: Preobremenitvene poškodbe v športu: ALI ima igralec pravico reči NE bom igral? Razvoj sodobnega športa je vse bolj povezan z novimi tehnološkimi, raziskovalnimi in organizacijskimi metodami v procesu treninga. Vrhunske športne ekipe v zadnjih letih ne gradijo rezultatov samo na osnovi izkušenj in intuicije, ampak uvajajo v proces treninga vedno več tehnologij, s katerimi dobijo objektivne kazalce o pripravljenosti posameznika. Rezultati športnikov so na današnji stopnji sodobnega športa vse bolj produkt programiranega in kontroliranega procesa treninga. Kje se zataknemo? Ko govorimo o programiranem treningu, ki ga žal večina trenerjev ne izvaja. Še manj, delajo po »občutku« in po neki izmišljeni »trenerski intuiciji«. Dva projekta KZS Šport je v sodobni družbi postal produkt visoke znanosti in tehnologije, ki pa ga žal večina trenerjev »samoukov« ali bivših športnikov enostavno ne razume. Proces športnega treniranja je postal kompleksen proces, v katerem sodeluje veliko strokovnjakov, ki znajo posredovati natančne in objektivne informacije glavnemu trenerju ali trenerju za telesno pripravo. Zatakne se, če je trener premalo informiran oz. pozna samo tehniko in taktiko športne discipline. V Sloveniji smo v tej smeri naredili kar nekaj korakov k temu, da sta postala športna znanost in praksa nepogrešljiva partnerja. Kot primer lahko damo smučarske skoke, kolesarstvo, tekvondo, boks, atletiko, deskanje na snegu in judo. Izredno dober program selekcioniranja, testiranja in spremljanja igralcev ima tudi Košarkarska Zveza Slovenije. Igralce in igralke spremljamo od 12. leta dalje. Vodimo dva velika projekta Regijsko selekcioniranje in Nacionalni program. V vseh programih sodeluje veliko strokovnjakov ter kvalitetnih trenerjev. Sistem smo postavljali 10 let in moram reči, da izredno dobro funkcionira. V program je vključenih veliko število mladih trenerjev košarke in tudi telesne priprave. Igralci reprezentanc U15 do U20 so testirani 2x letno, prav tako izvajamo širši športno-diagnostični pregled igralcev članske reprezentance. V strokovnem timu imamo zdravnike specialiste, ortopede, fizioterapevte ter doktorje športnih znanosti. Po opravljenih testih sledijo strokovni sestanki, kjer natančno pregledamo rezultate za vsakega igralca posebej. V zadnjih letih smo ugotovili, da igralci reprezentance U20 in članske reprezentance prihajajo na priprave s preobremenitvenimi poškodbami, slabimi krvnimi slikami ter drugimi poškodbami. To je vsekakor posledica velikega števila tekem ter posledično tudi treningov, ki jih igralci opravijo v klubih. Preobremenitvene poškodbe so posledica ponavljajočih mikropoškodb mišičevja in sklepnih struktur, zunanjih dejavnikov (udarci, trda igralna površina, visoke temperature), prevelikega obsega treniranja, nesistematičnega treninga in preutrujanja igralcev v smislu »kaznovanja« ter asimetrij in deficitov mišic. V veliki meri so za večino dejavnikov odgovorni trenerji. Problem nastane, ko se igralec poškoduje, saj v vseh klubih nimajo ustrezno urejenega zdravniškega protokola oskrbe igralca. V klubih dela veliko maserjev, ki se okličejo za »fizioterapevte«, ter s tem prevzamejo odgovornost za poškodovanega igralca. Večina igralcev niti ne obišče zdravnika specialista, kaj šele opravi slikovno diagnostiko poškodbe. Tako je igralec potem prepuščen maserju ali pa v večini primerov samemu sebi. Veliko poškodb se na ta način neprimerno zdravi in ostanejo posledice. Veliko primerov poznamo, ko imajo igralci večkratne zvine gležnjev, skakalna kolena ali celo več operacij na kolenih. V zadnjem času obravnavam vedno več mladih od 14. do 16. leta s preobremenitvenimi poškodbami, veliko jih tudi že prestalo operacijo kolena. Zadnji primer je zelo težka operacija Matica Rebca, ki je lansko leto odigral naporno sezono v Heliosu, potem takoj nadaljeval v reprezentanci U20, kjer je dva meseca treniral in igral na evropskem prvenstvu. Dan ali dva po prvenstvu je dobil klic v člansko reprezentanco, enako kot Aleksej Nikolić, ki bil tudi član reprezentance U20. Težave Alija Nikoliča Torej oba mlada igralca sta trenirala še dva dodatna meseca s člansko ekipo, ki se je lani pripravljala na svetovno prvenstvo. Rebec je imel kasneje poškodbo meniska, ki se mu je poslabšala do te mere, da je moral prestati operacijo presaditve hrustanca, rehabilitacija pa bo trajala 8 mesecev do enega leta! Aleksej Nikolič je imel celotno sezono težave s skakalnim kolenom, ki smo jih na srečo odpravili. V nadaljevanju je Aleksej Nikolič odigral odlično sezono v sarajevskih Sparsih in podpisal pogodbo z nemškim evroligašem Bambergom. Rebec pa v žalostni zgodbi opravi težko operacijo kolena in pri meni opravlja dolgotrajno okrevanje po operaciji ter specialno pripravo na novo sezono. Torej prvi talent Aleksej opraviči svojo talentiranost in nadaljuje par stopnic višje, Rebca čaka počasna vrnitev v košarko in upajmo na najboljše. Letos se je zgodba v reprezentanci ponovila, vsaj kar zadeva Nikoliča in se je pripravam reprezentance U20 priključil konec maja. Opravili smo športno diagnostiko in ugotovili mišične asimetrije, ki so bile posledica naporne sezone. Zaradi težave z levim kolenom in zvinom gležnja smo Alekseju pripravili poseben program, po katerem je odpravil težave do evropskega prvenstva, kjer je Slovenija dosegla 13. mesto in obstala v Diviziji A. Nikolić je kot kapetan odigral vlogo vodje in ostale igralce spodbujal celotne priprave in na evropskem prvenstvu, kjer je odigral visoko minutažo. Prvenstvo se je odvijalo v italijanskem Lignanu, v času vročinskega vala, ki je dvignil temperature do 40 stopinj Celzija, v športni dvorani še veliko več. Odigranih 9 tekem je pustilo posledice v obliki raznih vnetij in bolečin. Reprezentančni zdravnik mu je priporočal tri tedne počitka in regeneracije, saj je člansko evropsko prvenstvo šele v mesecu septembru. Igralec, ki ve, kako dolgo traja zdravljenje preobremenitvenih poškodb, se odloči za aktivni počitek, saj potrebuje čas za rehabilitacijo gležnja ter počitek organizma, ki je bilo preobremenjeno v zadnjih dveh tednih prvenstva. Če pogledamo s strokovnega vidika, sta se zdravnik in igralec odločila prav, saj se preobremenitveni sindromi preko intenzivnega ponavljajočega treninga stopnjujejo v kronične poškodbe, ki pa jih je včasih nemogoče odpraviti ali pa se odpravijo le z operativnim posegom, ki pa lahko igralca oddalji z igrišč tudi do pol leta, v najslabšem možnem scenariju za vedno. Spomnimo se primera Nachbar, ki je leta 2011 zapustil reprezentanco zaradi preobremenitve gležnja. Tudi v njegovem primeru je klubski trener vztrajal pri igranju in treniranju, kljub nenehnim bolečinam. Sledila je nujna operacija, za vrnitev na športni teren pa sva trenirala 10 tednov! Torej v primeru odločitve Alekseja Nikoliča, da se spočije in se priključi reprezentanci po počitku, ni neargumentirana. Zdravje in nepoškodovanost sta na prvem mestu. Odločitev ima strokovne temelje in je pomembna za nadaljnjo kariero, ki bo nedvomno še zelo uspešna.