Danes, 22. septembra, si bomo ob 21.00 na TV SLO 1 ogledali premiero dokumentarnega filma Tiha zmaga, ki skozi življenjsko zgodbo vrhunskega gluhega športnika Mihe Zupana širši javnosti predstavi in približa svet gluhih. [caption id="attachment_29149" align="aligncenter" width="322"] Miha Zupan z družino (foto: Rtvslo.si)[/caption] Grčija, Turčija, Rusija Zgodba o Mihi Zupanu je pripoved o treh svetovih, ki jih je Miha znal povezati. Ker se je rodil gluh, je njegovo glavno družbeno okolje skupnost gluhih in naglušnih. Miha se je s pomočjo družine in športa prebil v ospredje slišečega sveta. Brez večjih težav se je znašel tudi v mednarodnem svetu profesionalnega športa, ki postavlja visoke zahteve pred vsakega igralca. A Mihi je uspel preboj tudi tu. Je slovenski reprezentant, prav te dni se je vrnil z evropskega prvenstva. Igral je v najzahtevnejši evropski ligi ter svoje košarkarsko znanje dokazoval tudi v Grčiji, Rusiji in Turčiji. Še več. Mednarodni komite za šport gluhih ga je razglasil za najboljšega gluhega športnika leta 2010 (Widex sportsmen of the year 2010).

Vse čestitke Mihi Zupanu in njegovi ekipi za odlicen dokumentarni film!!! Ponosni smo, da te imamo !!! #slovenija #junaki #basketball

— Goran Dragić (@Goran_Dragic) September 21, 2015

V filmu ga srečamo v trenutku, ko se je Miha z družino vrnil iz Turčije, kjer je odigral sezono v turškem košarkarskem klubu Uşak Sportif. Družina se je na novo okolje in jezik navadila, someščani so jih sprejeli medse. Čas je za morje, druženje s prijatelji in za družino. A pred vrati je tudi nova sezona, še prej pa igra v državni reprezentanci. Bo Miha ostal v Turčiji ali se bo družina morala ponovno preseliti in učiti novega jezika? Jih bodo slišeči v tuji državi sprejeli medse? Kancler&Šefic Dokumentarni film o izjemno zanimivi življenjski zgodbi gluhega slovenskega košarkarskega reprezentanta Mihe Zupana je nastajal v režiji Haidy Kancler, za vsebino je poskrbel scenarist Luka Šefic. »Včasih je bilo na snemanju težko. Navajena sem, da med režiranjem kričim akcija in stop, ne glede na to, kaj se dogaja, kam kdo gleda ali kje kdo je. Pri tem filmu to ni šlo,« vtise s snemanja povzema Kanclerjeva in dodaja: »Opažati sem začela posebnosti, ki jih do takrat nisem opazila, denimo to, da je v temi komunikacija z gluhimi povsem nemogoča. Po drugi strani pa se tudi v dnevnem vrvežu, kjer slišeči ne slišimo nič, gluhi brez težav sporazumejo.« Po drugi strani Kanclerjeva opozarja na težave, ki jih ima slišeči svet, ko ne zna pristopiti h gluhim: »Vsekakor so to povsem običajni ljudje in menim, da jih moramo tako tudi obravnavati, torej brez posebnih olajševalnih okoliščin, kjer to ni potrebno.« Ob tem pa se slišeči premalo zavedamo posebnosti njihovega jezika oziroma njihovega komuniciranja. Tako nismo vajeni usmerjene komunikacije in jasne artikulacije besed. Praviloma v vsakdanjih situacijah ne pomislimo, da bi nekdo lahko bil tudi gluh, opozarja Kanclerjeva. »Tako denimo vozniki radi hupajo kolesarjem, a nikoli ne pomislijo, da morebiti ta kolesar sveta ne dojema preko zvoka. O dojemanju gluhih smo premalo obveščeni, nihče nam tega ni razložil.« Dokumentarni film predvsem prikazuje zgodbo običajnih ljudi, ki se vsak dan srečujejo z različnimi preprekami, pa čeprav gre za vrhunskega športnika. Športni uspehi so prikazani kot obstranska nit, v ospredju je družina Zupan in zgodba gluhega Mihe Zupana, ki je osvojil svet slišečih. V ozadju se razvija zgodba mladih, obetavnih gluhih košarkarjev, ki želijo prav tako kot Zupan začutiti simbiozo dveh oziroma treh svetov, saj je Miha Zupan postal idol tudi številnih mladih izven skupnosti gluhih in naglušnih.