Prvi koraki V naši družini se te dni, ob ponovnem povratku v še tople objeme ljubljanske megle, ponovno učimo delati podopustniške korake. Dopust, ki sva ga ponavadi v koledar tlačila z dvigalko za avto, ki je narazen za kak teden s škripajočimi zvoki držala razmak med dvema sestankoma, smo tokrat v znak velikega spoštovanja do prvega dopusta v troje zastavili konkretno in cel mesec preživeli na našem malem dopustniškem pribežališču. TV-ja tam ni in ga nihče zares ne pogreša, telefoni zvonijo zgolj in samo takrat, ko se signal odloči, da se iz sence sprehodi do mobilnega telefona v ležernem tempu in internetni brezžični signal je v veliki meri odvisen od smeri in jakosti vetra. Zdaj smo nazaj in september je precej hitro dvignil tempo glavnine. Moja žena Nina se je po starševskem dopustu vrnila na delovno mesto, najin mali Leo spoznava radosti vrtčevskega življenja ob odsotnosti staršev, jaz pa spet usklajujem, koordiniram, zamikam in lovim zadnje trenutke pred roki za oddajo tega ali onega (tudi ta blog se piše ob zame normalni, za mnoge pa nemogoči uri po 11. uri zvečer, ob oddaljenem zvoku TV sprejemnika in ob kozarčku slabe vesti, ker bi moral bit končan že zdavnaj). Veliko novega je te dni pri nas doma in vsi se privajamo na nove, še neodkrite poti. Ko smo že pri poteh in korakih, najin Leo je v pred nekaj dnevi pri 16. mesecih dokončno osnovni položaj iz plazenja zamenjal za hojo. Na veliko veselje mame je prve korake prihranil za domačo kuhinjo in jih ni pustil nekje v igralnici vrtca. Nina je jokala, fotr pa pač ne bi bil fotr, če ne bi zraven objave na socialnem omrežju pripomnil, da otrok hodi bolje kot starša. Klasika. Tudi pri meni je marsikaj novega. Projekte, ki so svojo pot začeli na papirju, vsakodnevno prenašamo v prakso. Eden takih projektov, SNowHub, bo s 1. oktobrom zaživel v praksi in v mesecu februarju v Kranjski Gori združil mladostnike, stare med 10 in 17 let s področja celotne Evrope in jih navduševal za alpsko smučanje športnikov invalidov na najvišji ravni. Veselim se sodelovanja in povezovanja mladih na tem področju in deljenja izkušenj z mladimi in njihovim trenerskim osebjem. Prav tako bomo s projektom lahko Slovenijo predstavili kot odlično destinacijo za priprave in tekmovanja športnikov invalidov. Še nekaj je novega. Po treh letih smo končali projekt snemanja dokumentarnega filma Up v koprodukciji Cvinger Film in BV , katerega snemanje je finančno podprl tudi Petrol. Ko so se posnetki zdaj iz objema studiev končno preselili nekam v realni svet in prestali prve testne projekcije z dobrimi odzivi tesnega občinstva, se veselimo tudi malo bolj javnih predvajanj. Čeprav osrednjo tematiko filma Up še skrivamo, se trenutek, ko bomo o vsem skupaj, predvsem pa izjemnem dosežku, ki je plod dela talentirane in pridne ekipe, nezadržno bliža. Vsak dan je nekaj posebnega. Od tistih luksuznih trenutkov, ko se v tišini z ročnim kolesom peljem v službo, do interakcij, učenja in odkrivanja novega z zanimivimi ljudmi. Pa kave v zadnjem času tudi ne manjka in je še lep čas ne bo. Zima se bliža in jutra bodo spet bolj HIP-HOP, ko bodo klicali zasneženi vrhovi in se nam bo mudilo na sneg. Saj veste, da smo smučarji kot ostareli vlečni psi - z oktobrom nam nos gleda čedalje bolj navzgor proti vrhovom in nestrpno čakamo vonj po snegu. Lepe pozdrave dragi moji, in naj vam dan prinese osvojitev kakega osebnega vršaca.