Tam nekje v hribih, daleč proč od mestnega vrveža, so na visokogorski ekološki kmetiji, živeli petelin, muca in osliček.
Vse dneve so se brezskrbno igrali in uživali.
Petelin je znal uganjati svojevrstne norčije. Zlezel je na oslička in tam prhutal s krili, osliček se je zaganjal nazaj in naprej, ter skušal petelina, bolj za šalo kot zares, stresti s sebe.
Včasih, kadar je muca ležala na soncu in predla, se ji je petelin kradoma približal, in jo kar med dremežem začel kavsati.
Muci je včasih prijalo in se ni branila, včasih pa ga je spodila, še preden je prišel poleg.
Zgodilo pa se je tudi, da je petelin ves skrčen ter droban, namesto kake kokoške ždel na gladkih svetlečih se jajcih in je bila muca tista, ki je bila igrivo razpoložena.
Nagajivo mu je obliznila glavico, ali pa ga je s krempeljčki popraskala po trebuščku, da se je petelin dvignil pokonci, nakar sta se prekopicevala en čez drugega, tako da je bil en čas on na njej, potem ona na njem, dokler nista vsa premočena omagala en ob drugem.
Neznansko so se imeli radi.
Petelin je imel muco rad zaradi njene elegantnosti, ker se je znala igrati tudi brez njega in jo je rad opazoval, kadar si je gladila svoj kožušček, ni pa vedel, da tudi muca njega rada opazuje, kadar si je loščil svojo živo rdečo krono.
Osliček je bil zanimiv zaradi svoje mogočnosti in ravno zaradi nje se je rad zaganjal vanj.
Tako muca kot osliček pa sta imela petelina rada, ker se je prav vsako jutro ves strumen in nabreknjen prišel pokazat, njegova rdeča krona se je lesketala na soncu ali pa se je, če je bilo vlažno, svetlikala pod kapljami.
Vselej pa je bil čvrst in napet.