Ljudje pravijo,da pišem – dobro. Da so moje zgodbe – dobre. Zanimive. Da se zdijo pristne in resnične. Da se (ne bom rekel junaki) liki zdijo verjetni. Tudi stvari, ki se jim dogajajo, pravijo, so stvari, ki bi se lahko zgodile marsikomu.

S tem zadnjim se popolnoma strinjam. Te stvari so se nekomu zgodile. Le redko si kakšno reč preprosto izmislim. Nikoli nisem bil kaj prida lažnivec.
Pa ne da bi hotel reči, da so tisti, ki si zgodbe izmislijo lažnivci, ali pa da je to storiti preprosto. Daleč od tega.

Občudujem ljudi, ki zmorejo iz nič narediti nekaj kar pritegne in je vredno branja. Jaz moram imeti vsaj nek delček, osnovo, realno vezivo, ki drži izmišljotino skupaj. Vsaj čedno sosedo. Pa še to komaj zadošča za kaj drugega kot polteno štorijo.

Še tisto, kar se je zgodilo meni, ali pa komu drugemu in zgodbo poznam ter vem, kako so se stvari odvile, je včasih težko napisati.
Čeprav skušam zapisati karseda verodostojno in resnično, je včasih pogled koga drugega na isti dogodek povsem drugačen. Pa razen užaljenosti bralca(ke), ki se je prepoznal, še ni bilo hujšega.
Morda kaka zadrega.

Še veliko je zgodb, ki bi jih rad zapisal. Še veliko je zgodb, ki sem jih zapisal, pa jih najbrž nihče ne bo bral razen mene.
Ker so preveč moje. In bi se preveč razgalil. Čeprav sem se v nekaterih mogoče celo že preveč …

Ne moreš vsega dati na ogled, četudi zamenjaš imena in kraje, obrneš kaj na glavo, zamolčiš kak podatek, se distanciraš kolikor moreš …
Še vedno moraš paziti na tiste druge vpletene v zgodbi. Zame mi je konec koncev malo mar. Hočete imeti moje podatke, ime, priimek, številko čevljev in mobilnega telefona? Dam vam jih.

Zaradi onih tretjih, ki bi jih kdo potem povezal z mano, moram paziti. Zaradi njih se moram ugrizniti v prst, s katerim pritiskam po tipkah tipkovnice. Njih ne morem in ne smem izpostaviti. Zaradi njih včasih buljim v ekran in si belim glavo ali naj, ali naj raje ne?

Kadar si moram za kak lik izmisliti ime, mi pogosto vzame več časa kot za vso zgodbo. Kljub temu tisti, ki vedo kdo je pisec, prepoznajo tudi onega zraven. In zaradi tistih, se včasih popraskam po vedno višjem čelu spraševaje se, kdaj utegnem prejeti klic koga, ki ne bo le užaljen, ampak bo prekleto jezen.

Zaradi tega, kakšno zgodbo, čeprav je morda prav dobra, hranim v bunkerju in je ne dam na plano. Ker moram v prvi vrsti paziti, da sem najprej dober jaz.
Da naredim prav. Da se dobro odločim. Da me ne bo zaradi osemstotih jebenih besed pekla vest in se bom ponoči premetaval sem ter tja, ker sem o nekom napisal nekaj kar ga jezi, pa čeprav je res.

Vest …
Moj prijatelj … (evo, pa si moram zanj izmisliti ime … kurc, ne bom si ga …) pravi, da je vest krščanski konstrukt, za boljšo prodajo odpustkov in da tega v primarni človeški naravi ni.

Najsi bo to res ali pa ne, je stvar taka, da ne hodim ne v cerkev, ne u crkvu, ne v katerokoli drugo institucijo, kjer bi mi moja morebitna slaba dejanja, kak tuzemski božji odposlanec znal odpustiti. Za greh po ceniku …

Kot zaprisežen brezbožnež moram paziti kaj počnem in si ne morem privoščiti, da bi komu storil nekaj, kar bi me potem žrlo in bi mi ne dalo spati.

Mazohist kakršen sem, bi si za ‘greh’ ( ki je v nedeljo v spovednici ovrednoten za dvajsetaka, nekaj zdravih mater božjih in pomoč pri obnovi župnišča), naložil priznanje tistemu, proti kateremu sem zločin storil, tepežkal in mučil pa bi lastno dušo še lep čas, četudi bi mi prizadeti odpustil in bi mi tega ne zagotovil le odposlanec nekoga, ki je pooblaščenec za odpuščanje, namesto prizadetega samega, čeprav mu ta pooblastila ni nikoli podpisal.

Biti dober ni pogojeno s tem, koliko pustiš v puščici. Po tem kriteriju sem jaz slabslabslab, ker je niti videl nisem nikoli.
Biti dober ne pomeni anonimno priznati svoje grehe in misliti ali celo verjeti, da zdaj si pa opran in si čist kot solza.

Iz mojih izkušenj so največje pičke in zahrbtneži ravno tisti, ki onega hram najpogosteje obiskujejo. Bržkone ravno zaradi tega tudi gredo tja. Ker jim je duša težka in jih vest tako peče, da niti rupurut več ne pomaga.

Jaz  tega udobja nimam. Jaz moram biti s tistim, kar naredim dejansko tudi sprijaznjen in ga ni vsemogočnega, ki bi mi odpustil …

Svoje grehe, kakršnikoli že so, moram nositi in z njmi živeti.
Tega privilegija, ki ga imajo verujoči, nimam. Mojih grehov mi ne bo nihče odpustil, dokler si jih ne odpustim sam, in da bi ne imel preveč teh moralnih prekrškov, moram paziti, da si jih čim manj nakopljem.

Kaj je moralno in kaj ne, pa je prepuščeno le moji presoji in če gledam kakšne svinjarije počnejo ljudje in spijo mirno, sem preveč samokritičen in bom moral pravilnik vsaj malo oklestiti, drugače bom moral postaviti kak tempelj, v katerem bom kuril sveče pred ogromnim ogledalom in se pregovarjal s samim seboj ali je tisto zaradi česar se žrem, tega vredno ali ne …

Ne kot tisti cistercijanski menih, ki je oskrbniku naročil naj mu iz mesnice prinese nekaj uhljev, parkljev in ušes, potem pa je iz prinešenega skuhal žolco, jo pojedel in se šel spovedat.