Njihova svetloba je tako zelo močna, da vstopa v ljudi samo toliko naenkrat, kolikor lahko posameznik takrat prenese. Samorogi uslišijo vaše želje in vam pomagajo izpolnjevati vaše zaveze, ki ste jih sprejeli pred vstopom v življenje. Če si želite pomagati drugim in svetu, boste kaj hitro dobili podporo samoroga.

Z vso silo je treščil knjigo ob steno, da je zabobnelo po prostoru. Odrgnil je odejo in vstal s prirejenega ležišča. Ko so pri sosedovih metali proč kavč je pobral le blazine in  jih razporedil po tleh. To mu je sedaj služilo kot postelja. Tam je bral in spal. To je tudi vse, kar je večino časa počel.
Stopil je do majhnega okna, nekakšne line skozi katero je videl le slab meter nad tlemi.
Jesen. Mokra, mrzla jesen. Zoprna in nagnusna.
Le kaj romantičnega in lepega je v jeseni?
No, pa saj nekateri vidijo romantiko v vseh letnih časih. V poletju, zimi. Pomladi pa so kot zakajeni hipiji. Ljubezen vsepovsod.

Jesen.
Občudujejo pisane gozdove, raznobarvnost listja, on pa je videl golo drevje in groteskne sence, ki so jih metale veje. Ptica, ki leti proti gnezdu s črvičkom v kljunu se mu ni zdela prikupna. Ni je videl kot skrbeče matere.
Bila je plenilka.
Tudi črvu se najbrž ni zdela skrbna. Prav tako ne kljunu v gnezdu, ki je ostal prazen.
Po mokrem listju na pločniku je stopal par nog v črnih čevljih in z zamazanimi hlačnicami. Videl ni, a vedel je.
Noge so se stikale z ritjo, ta s torzom, s katerega so bingljale roke iz ramen, na njih pa je slonela glava. Po smelem, dznem koraku je sklepal da so misli v tej glavi vesele, polne nadvušenja, radosti in načrtov.
Vendar ga je prešinilo, da tudi on hodi hitro. Sploh ob takem vremenu, ko ga mrzel veter oblizuje okrog ušes in ga drobne kaplje pikajo v obraz.
V vsakem vremenu je hodil hitro, gledal predse in ne oziraje se na druge. Hotel je čimprej proč od njih.
V svoj brlog. Tam ni nikogar.
Nobenega smejočega se ksihta, nikakršnega kričanja in smeha. Nič zlaganih obrazov …

Ljudje.
Bili so kot keramične punčke. Lepi, nališpani, z brezhibnimi pričeskami. Na zunaj.
Znotraj pa prazni. Notranji organi so se jim spremenili v zdriz. Jetra, ledvica in srce so postali eno. Pretakajoča se, smrdeča sluz.
Mezi in teče jim skozi pore, luknje in odprtine, skoznje odteka njihova ničevost, nečimrnost in ničvrednost, kadar serjejo, ščijejo, fukajo.
Poštirkani, privlačni so glodali predrag pečen kostanj. Stali so na varni razdalji, ne preblizu kotla. Vročine in ognja. Da se jim ne stopijo maske!!!
Da se jim po obrazu ne začnejo stekati vodoodporne maskare, da se jim ne vžgejo umetne trepalnice, lasni vložki in da ne začnejo od strahu šklepetati z umetnimi čekani.
Sovražil je ljudi. Te naivne, slaboumne bebce, združene v razna društva, stranke. Brez lastnega jaza, brez svojega individuuma, brez uma in brez volje.
Ljudi, ki zasledujejo velike križarke na lovu za kiti in jih skušajo ustaviti za ceno lastnega življenja. Z motornimi čolni. Ne na vesla.
Tudi z njimi uničujejo ta njihov preljubi planet, ki bi ga tako radi rešili. Na vse kriplje se trudijo rešiti svet pred njegovo usodo.Za ta planet je usoden človek.

Človek, ki ga skrbijo, gosenice, delfini, smrt treh rudarjev na drugem kontinentu, mirno pa stopi mimo invalida brez nog, ki prosi vbogajme pred nakupovalnim centrom iz katerega tisti, ki jim je bila usoda bolj naklonjena rinejo prepolne nakupovalne vozičke.
Krame, ki je ne potrebujejo. Žrtja. Pijače. Kozmetike in ličil. Za njihove grde umazane ksihte. Oči polne laži.

Svet.
Planet Zemlja. Gnojna bula vesolja. Izrezano rakasto tkivo, porinjeno na sam konec galaksije.
Neznosno ga je začela boleti glava. Zaprl je oči, zaokrožil z vratom, stopil korak nazaj ter s čelom butnil v steno.
Zvrnil se je po tleh. Nad levim očesom se je prikazala kri.