Naenkrat je na široko odprl oči in begal z njimi po prostoru. Kot bi izgubil spomin je tuhtal kje pravzaprav je.
Ko se je zavedel oguljenega radiatorja in nogavic pod njim je spoznal, da je na tleh svoje sobe. Pod oknom. Strjena kri mu je zategovala kožo. Vstal je, stopil do kopalnice in si izmil obraz. Dober centimeter dolga brazgotina ga ni posebej težila. Fizične rane se mu hitro zacelijo. Na njegovem telesu jih je bilo precej.
Pogledal je na uro. Dvajset čez šest.
Zjuraj ali zvečer? Koliko časa je ležal tam? Je sploh pomembno? Nikamor ni imel iti, nikjer ni moral biti, z nikomer ni bil zmenjen.
Prav vseeno bi bilo, če bi se ta trenutek razblinil in izginil z obličja zemlje. A evaporizacija človeka ni mogoča. Nekaj bi moral ukreniti. A kaj? Na kakšen način?
Koliko časa bi tisti, ki ga ‘imajo radi’ potrebovali, da se jim življenja vrnejo nazaj na običajne tirnice in se z njegovim strahopetnim odhodom ne bi več obremenjevali?
Teden, mogoče dva.
Zakaj bi bilo dvigniti roko nadse pravzaprav strahopetno dejanje?
Zato ker je tisti, ki v neki nesmiselni vojni potolče zavidanja vredno število sovražnih vojakov označen za heroja? Je za obračunati z neznancem potrebno več jajc, kot pa obračunati s samim s seboj?
Ni to na nek način pomiritev z dejstvom, da ne zmoreš in ne znaš živeti v tem svetu in da bi bilo najbolj smotrno oditi? Da bi ne bil več v napoto, da ne bi visel kot zelen smrkelj iz nosu lepotice, ki ji pravijo sla po življenju in ji ne da užiti vsakega dneva posebej, onemogoča vdihniti ta … ta onesnažen zrak poln izpušnih plinov in kovin.
Tako kot oditi z zabave, kjer vsi poplesujejo, kramljajo, se hihitajo, pari si zaljubljeno grulijo nežnosti na uho in si obljubljajo večno zvestobo, si zagotavljajo znova in spet, da so končno našli tistega pravega človeka s katerim želijo biti in živeti, smeh in veselje poleg glasbe polnita prizorišče, on pa sključeno ždi v nekem kotu, zre predse in s povešenim pogledom šteje ogorke po tleh, prevrnjene kozarce in opaža pobruhane čevlje. Ni mu ne do plesa, ne do pogovarjanja ne do ničesar in tam le JE ter vsem kvari  prijetno druženje. Tam nima kaj iskati!
Tako vidijo življenje ostali. Kot zabavo. Prav nič zabavno se mu ni zdelo. Ne več. Tudi prej se je počutil kot postrežček na tej zabavi, kot nekdo, ki je prisoten, vendar ne zato, da se zabava, temveč zato, da drži pladenj, pospravi kozarce, jim dotaka nove pijače, tudi sam srkne dve, tri ali sedem in se opit smehlja, saj je konec koncev zabava, presneto!
Nasmeh se mu je obrabil, iztrošil in ne nadane si ga več. Za nikogar!
Predolgo časa se je pretvarjal in skrival svojo slabo voljo, tlačil samega sebe, zato, da je okolica ostajala neprizadeta in se je smehljala. Da ne bi vedela kaj ga teži.
To je počenjal skoraj nagonsko. Samoumevno se mu je zdelo, da je stresal šale, dovtipe in da je bil oh in sploh zanimiv ter zabaven. V zameno ali pa zaradi tega je bil zaželjen v družbi, z lahkoto je spoznaval ljudi, imeli so ga radi. Grenkobo, za katero so bržkone domnevali, da gre pač za nek specifičen humor, je bilo sicer zaznati, a ker jo je le po malem odmerjal mu jo je ostalo precej. In sedaj stresa njo.
Ljudje ne marajo otožnežev, grenkobnih cinikov, ki jim na njihove pisane slike družbe in okolice z debelim čopičem nanašajo odtenke sive barve. Ne marajo pezdetov, ki jim v njihovih najbolj človeških in ranljivih trenutkih kažejo na njihovo nečlovečnost.
»Še na pogrebih se obnašajo kot bi šlo za kak družaben dogodek. Srečanje. Število pogrebcev je pomembno. Kaže koliko jih je prišlo pospremiti ranjkega na oni svet. Koliko in kaj je ostalo za njim. Materialnega, otipljivega. Vrednega. Na oni svet odhajamo sami. Nihče ne gre z nami.« si je s studom mislil sam pri sebi.
Jezilo ga je da take stvari sploh vidi. Da o njih razmišlja. A si ni mogel kaj, da ne bi.
Isti ljudje, ki najamejo organizatorja porok, da poskrbi, da bodo dahnili usodni da, v kar najširšem družinskem krogu, med prijatelji in znanci, katerih imen niti ne poznajo, da bo ženin kar se da čeden, in da bo se bo nevestina brezmadežna bela obleka bleščala na soncu, medtem ko njun triletni otrok meče vrtnične lističe iz košare, pustijo komunali, da odpelje kadavre njihovih svojcev.
Komunali! Kot bi šlo za biološki odpadek. Pomarančni olupek.
Se jim ni zdelo bizarno že prej, ko so takrat še živemu in slavljencu, a prav tako osrednjemu liku zaradi katerega so se zbrali, namestili na vrh droga ob njegovem okroglem jubileju, okrogel prometni znak za omejitev, s številko njegove obletnice rojstva?
Kot bi mu hoteli reči:« V redu, ta svoje si dal skoz’, zdaj pa počas’ ustav’ kojne, pa za sedmino začni šparat …«
A ker ne eni ne drugi niso v tem videli nič slabega, je bilo vse v najlepšem redu. Zadovoljni so bili s tistimi okrog sebe, zadovoljni so bili sami s seboj. On ni bil zadovoljen z ničemer več. Vse zadovoljstvo je izginilo. Bil je prazen, bil je otopel in odklonilen. Kadarkoli je komu pustil blizu, mu razgalil sebe takega kot je, se je izkazalo, da je on – ljudomrznež, bolj človeški.
Da mu za to raso, ni vseeno. Čeprav je bil nestrpen. Do zamorcev, židov, štajercev, slovenceljnov, malomeščanov, pedofilov, …