Strpnost in optimizem sta postajali največji in najbolj cenjeni vrlini tega sveta. Biti strpen je pomenilo biti razumevajoč. Imeti potrpljenje.
Potrpljenje do drugačnih, do neumnih, do ubogih, skratka do vseh!
Optimizem je, kot neka nova svetovna ureditev, preplavljal svet. Kljub dejstvom, ki kažejo na nič kaj svetlo prihodnost, so znali vmes vtakniti kakšno sporočilo, ki je dajalo upanja.
Vojna tu, povodenj tam, kolaps gospodarstva drugje, protesti in krvavi obračuni med pristaši ene ideologije in neke druge ideologije, vmes pa Up!
‘V Afriki so pred virusom hiv rešili dvesto tisoč ljudi!’
Ki sedaj lahko umrejo zaradi malarije ali pa lakote …
Nič kaj obetavno in navdihujoče ni zgledalo, a so ljudje vseeno ob takih novičkah, za delček sekunde pozabili na vse slabo. Potem pa še kako praznovanje nečesa sem ter tja, s sorodniki, ki jih ne marajo, veselica, na kateri so se stepli fantje iz ene vasi s fanti iz druge, kolektivna novoletna zabava, kjer so se poveselili obkroženi s sodelavci, ki so si vse leto metali polena pod noge, spletkarili in šušmarili eden proti drugemu, ali kaj podobno banalnega jim je malo poživilo njihov nesmiselen obstoj.
Le humor in potrpljenje sta potrebna, pravšnja mera obojega, pa se nekako zmore!
Umor in   trpljenje sta potrebna.
Ena od misli, ki mu je švignila skozi glavo, je bil spomin na debato, ko je imel z ljudmi več opraviti.
»Sem srečal bivšega soseda, je nehal piti, je povsem ozdravljen.«
»Zdravljen.«
»Kaj?«
»Zdravljen, ne ozdravljen.«
»Kako to misliš, Ludvik?«
»Če bi bil ozdravljen, kot trdiš ti, potem bi mirno popil kozarec vina pri kosilu ali pa pivo.«
»Pa če je nehal piti!«
»Ravno to ti govorim. Zdravljen je. Ne O – zdravljen. Še vedno je bolan. Bolan, pizda, kar vse je bolezen danes. Vsi so bolni! Alkoholiki, narkomani, pedofili. Vse bi zdravili. Včasih so zdravili tudi homoseksualce.«
»Kaj pa bi ti naredil?«
»S kom, glede česa?«
»Z alkoholiki.«
»Zakaj pa bi moral karkoli narediti? In zakaj ravno jaz? Še tisti, ki se ubadajo s tem, jim ne znajo ponuditi neke rešitve, razen tega, da jim dajo novo obsesijo. Nehajo piti in začnejo mrzlično reševat križanke, zbirat znamke, rezbariti. Če tako pogledaš, imamo vsi nekaj, kar bi bilo potrebno zdraviti.«
»Tebi bi recimo lahko zdravili nestrpnost.«
»Zakaj pa? Jaz s svojo boleznijo povsem normalno funkcioniram.«
»Vem ja. Sem slišal tvojo teorijo zadnjič glede narkomanov.«
»Đankijev.»
»A je razlika?«
»Je ja, polovica vplivnežev, politikov in madrfakin menedžerjev je na drogah, le da imajo to srečo, da si jih lahko privoščijo. Đanksi pač ne in jih zato družba potem zdravi. Kaj pa bi jim škodilo, če bi jih dali namesto v zapor, v delovne tabore in bi tam z macolami zbijali kamenje in odpravljali posledice potresa, da bi bili koristni in ne bi bili v breme družbe? Kdor bi zdravljenje zdržal, bi ga zdržal, kdor ga ne bi, ga pač ne bi. Tako ali tako nas je preveč …«
»Ti si res en navaden nestrpnež, kako moreš kaj takega sploh reči?«
»Ti pa nisi nestrpen, kaj?«
»Ne, nisem!«
»Kaj pa do mene? Si strpen? Nisi! Nestrpen si do moje nestrpnosti! Tako da se lahko mirno jebeš s tem svojim svetohlinstvom in sprenevedanjem. Kako pa bi ti mojo nestrpnost zdravil? Z elekrošoki? Z meditacijo? S tableti?«
»Ne bi ti škodilo, če bi nehal biti tak pesimist.«
Takrat ni bil pesimist. Zdaj je pesimist.
A pesimisti so tisti, ki bodo preživeli.
Oni bodo s podganami in še kakšnim virusom ali bakterijo gospodarji novega sveta. Škoda, da optimisti tega ne bodo dočakali. Oni pričakujejo dobro.
Dobrega pa ne bo.
Vedno slabše bo. Oni preveč čutijo, gane jih, pride jim do živega.
Ko bo začelo zmanjkovati še tistih malih, veselih novic, bo tudi njihovo upanje pošlo.
In ko pride sodni dan …
Želel si je da bi bilo to čim prej, da bi ga dočakal, da bi si mirno prižgal cigareto ter zmedenim kričečim optimistom tekajočim okrog, ki nikakor ne bi mogli dojeti, kaj se dogaja, podstavljal nogo.
Režal bi se jim v ksihte, puhal dim vanje in jim govoril:« Sem vam rekel, … pa mi niste hoteli verjeti. Kje je zdaj vaš optimizem!?«