»Nauči se delati dobro, prenehaj delati slabo,obvladuj duha in pomagaj drugim …«

V dobri veri, da to drži, da imajo najbrž res prav in da ga bo to izpolnilo, da bo ob tem le začutil, da ni ničvreden, sovražen in zadržan, v želji po koristnosti, je stopil do bližnjega društva, ki se je ukvarjalo s pomočjo duševno prizadetim in se pozanimal o morebitnem sodelovanju. Nekakšni vključitvi v sistem. Upal je celo na zaposlitev.
Njegova sogovornica, vodja društva, je zaznala, da je tudi sam v nekakšni stiski.

»Imate s tovrstnim delom kakšne izkušnje?«
»Poznam način dela. Sem bil tudi sam skoraj mesec udeležen raznih delavnic, psihoterapij, likovnih terapij in psihodram.«
»Zakaj pa, če smem vprašat?«
»Smete. Je to pomembno?«
»Nočete govoriti o tem?«
»Niti ne.«
»Tukaj vam bom dala seznam naših aktivnosti čez teden«, in mu pomolila list, » pa si boste pogledali, kje bi se znali videti. Velja?«

Na hitro je preletel tabelo in ji kar takoj povedal.
» Torki ob desetih bi mi povsem ustrezali.«
»Aha, angleščina. Govorite angleško? Dobro?«
»Si upam trditi da.«
»Ampak tukaj gre za osnove veste, to ni neko blazno …«
»Se bom že prilagodil.«
»Zmenjeno. Se vidimo v torek.«

Prihajal je ob torkih, tistim šestim, sedmim je razlagal pomen besed, ki so jih v nekem smiselnem sklopu jemali. O jeseni, o hrani, abecedo pa so se učili s pomočjo vislic.
»Joj, oprosti, pozabila sem ti reči prejšnjič, da danes pride en predavatelj. Bo pa zanimivo, lahko ostaneš, če hočeš.«
» O čem pa bo govoril?«
»O spremembah v življenju, o rasti. Pastor je.«

Čeprav mu ni bilo do poslušanja nekega religiozneža, a ker je bil pač že tam, se je odločil ostati.
Posedli so po stolih v sobi. Med pastorjevim govorom, je opazoval svoje ‘učence’. Še
manj jim je bilo jasno kot pri angleščini, pa je ta govoril slovensko.

»Če hočemo evolvirati … postati boljši … do sebe in do drugih … se moramo naučiti sprejemati. Najprej … moramo sprejeti –  sebe. Takšne kot smo. Se imeti radi.«

Govoril je počasi, z zanosom in preusmerjal pogled od enega do drugega, ves čas z nasmehom. Takim … blaženim. Njegovemu sladkobnemu glasu je vodja društva ves čas prikimavala.
Ludvik je imel občutek, da ga je Tamara povabila bolj zase, kot za varovance.
»Veste… le na ta način … boste postali … sre – čni.« Oba sta kimala.
»Ja, ja … Ko ljudje …« z odprto dlanjo je pokazal po zbranih, »sprejmejo sebe …« in si jo položil na prsa, » z vsemi svojimi napakami …resnično! … šele takra t… lahko začnejo … preoblikovati sami sebe.«

On je kimal, Tamara je prikimavala, obe mentorici sta le poslušali, ali pa dajali vtis, da poslušata, varovanci  prav tako.
Ludvik, je bil edini, ki je zastrigel z ušesi.
»Čemu pa bi … jaz recimo … potem … ko sem samega sebe … sprejel,«  je nehote ali pa povsem nalašč nadaljeval v isti maniri kot pastor, » se s samim seboj sprijaznil …, da sem pač tak kot sem…, sploh hotel spreminjati?«

Prav nič ga ni zmedel. Odgovoril mu je z isto sladkobo, tonom in istim nasmehom.
»Ker drugače obstanemo. To pa ni dobro. Treba se je premikati!«
»Sem mar morski pes? Zakaj pa se ne bi ustavil? Kaj pa je še treba doseči poleg tega, da se sprejmeš? Se sprejmem, se imam rad in potem bi se spreminjal? Zakaj?«

»Da dosežemo največ kar lahko, da izkoristimo svoje potenciale. Da ne zavržemo daru, ki nam ga je  …«
»Že, že, saj vas razumem, ampak vseeno – ni potem ta vrstni red sprejetja sebe kot takega in rasti, malo vprašljiv? Kajti če se sprejmem, potem potrebe po doseganju nekih reči, ki smo jih zmožni doseči ni! Kako veš, kdaj je čas za eno in kdaj čas za drugo?
– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – -

Sedaj se niti ne bi spustil v to debato. Vstal bi, odšel. Kurca, sploh ne bi bil tam.
Spremembe, ha!
»Super si tak kot si, ničesar na tebi ne bi spreminjala!« Tako trdijo na začetku.
Kasneje jih začne motiti, ravno tisto, kar jim je bilo všeč. Način govora, slog oblačenja, da rad ližeš pičko …
In stvari, ki jih niso nikoli motile in jih tudi ne bi smele; kako si umivaš obraz, glasba, ki jo poslušaš, ženske, ki si jih fukal pred njimi.
Tista banalna fraza, da moški želijo, da se ženska ne bi nikoli spremenila, one pa vidijo stvari, ki bi jih lahko spremenile, očitno drži.

Ni moškega, ki bi želel, da bi se ženska nehala urejati, da bi si nehala briti noge, da bi imela namesto gladke vabljive muce, med nogami košat grm, namesto počesanih in umitih las, pa mastne in spete v čop, da bi nehala fafat, da bi začela med nežnim ljubimkanjem brezsramno in glasno prdeti. Tega na začetku ne naredi prav nobena. Če ji slušajno uide kak majhen, droban perdec, sramežljivo zardi in se milo opraviči.
Če jo na začetku nasadiš od zadaj, jim je tvoja spontanost in ‘perverznost’ ljuba, kasneje se počutijo kot da jih ponižuješ.

»Nočem, da me šeškaš. Nisem cipa.«
»Včasih ti je bilo všeč, nisi bila tako zadrta in kosmata, tudi kak lep kos perila imaš še nekje v omari, pa si zdaj vedno v gatah in moji stegnjeni in sprani majici!«
»Ne maraš me!«

Moški je tisti, ki je ne mara, čeprav je ona tista, ki se zanj ne potrudi več in s tem kaže, da ga – če že kdo koga – ona ne mara več! Manj pa prav gotovo.
Zakaj bi bil pripravljen se zadovoljiti z enim izprošenim fukom na teden, zakaj bi moral na skrivaj drkati, potem, ko gre ona spat in se ob tem počutiti kot manijak, sprijenec, ki misli, da ga bo morda – tako kot ‘nekoč’ zjutraj presenetila z vročo (kakšno kavo nekaj!?) gladko pičko na eni strani in s tičem v ustih na drugi?

Nis(m)o moški tisti, ki bi se morali spremeniti; ženske so tiste, ki se ne bi smele.
Ali pa naj bodo take, kot postanejo kasneje, ves čas.
Naj pridejo na prvi zmenek z navijalkami v laseh in nepopuljenimi obrvmi ter rigajo ob konzervi tunine. Ne, kajneda?

Ne bi bilo lažje, če bi vedeli na začetku, kaj bi ona ali on rad in kakšna sta v resnici?

A noben moški ne bo rekel, da če mu kaj ne ustreza ali pa mu ljubosumnost zamegli razum, užge z dlanjo, pestjo ali pasom ali pa da gleda sleherno tekmo, vsake lige, kriči na sodnika in zmerja vsakogar, ki pride mimo, ter da naj prav nikoli ne pričakuje, da bo šel z njo po nakupih ali pa ji morda celo namignil katera bluza bolj pristoji njenim očem.
In da so četrtki rezervirani za fantovski večer. In ne glede na to koliko kuharskih tečajev obišče, nikoli ne bo kuhala tako dobro kot njegova mama!

Prav tako bi bilo nerazumno misliti, da bo ona dala vedeti, da je očkova ljubljenka, da njena mama še ni srečala moškega, ki bi bil zadosti dober za njeno hčer, da ima sicer polno glavo predsodkov, da je maščevalna porogljiva prasica, ki nikoli ne pozabi ničesar slabega ter ima povrh vsega še krepak večvrednostni kompleks.