Že v prvih nekaj dneh novega leta se je pokazalo, kako sočutni s(m)o ljudje, saj je slika zmrznjenega psička v Beogradu, ki je podlegel nizkim temperaturam zaokrožila po internetih in vsem risala žalostne izraze na obraz.
Tudi meni se je milo storilo, prevzela pa me je tudi žalost in celo apatija.
Ob prebiranju komentarjev vseh teh ljudi polnih sočutja do uboge živalice in zvrhano mero sovražnosti do ženske, ki jo je pustila zunaj.
Nekateri bi ji naredili isto. Pustili bi jo zunaj zmrzniti. Spet kdo drug bi jo zaštihal. Po principu oko za oko, zob za zob bi ji sodili kar na hitro.
Načini na katere bi se nekateri lotili okrutnice so tako domiselni, da bi se z lahkoto kosali s prijemi kakega srednjeveškega rablja.
Jebeš dokaze, sojenje, pravico do zagovora in takšne nepotrebne bedarije.
Babnico na tnalo in betico preč.

Tisti ki želijo človeškemu bitju smrt, trpljenje in mučenje zaradi smrti njene psičke, niso prav nič boljši od nje ali kogarkoli drugega.
Maščevalnost skrita pod pravičniški plašč je še vedno žeja po krvi.
V tem primeru po človeški krvi.
Gravža se jim pobijanje živali, bi pa frderbal človeka. Naj me pes poščije, če razumem.

Zaradi česa pravzaprav se potem ti ljudje smatrajo za boljše od nje?!
Babše so izpostavili po družabnih omrežjih, objavili so njeno ime in facebook profil.
Najbolje, da objavijo še njeno telefonsko številko, naslov kjer stanuje, kje je zaposlena in kam otroci hodijo v šolo.

Ženska je zajebala, ja. Ampak takle linč? Pozivi k samomoru, grožnje?!
Društva za zaščito živali z objavo slike bojda osveščajo ljudi, kaj se dogaja.
Po moje pa s tem tudi rahlo podpihujejo že tako besne in kot je iz njihov komentarjev razvidno tudi okrutne ljudi, ki se potem, ko berejo misli drugih počutijo, da imajo prav in da bi bilo treba žensko res fentat.

Si predstavljate istomislečo drhal, ki se spravi obračunat z njo?
Tako zelo se jim je zasmilila uboga žival, da so pripravljeni ubiti nekoga lastne vrste.
‘Obesimo ga!’, je vzklikala sodrga v Višnji gori. Nekako se mi zdi, da se v tem primeru od nikoder ne bo vzel Flere Krivostegno …

Redko, pa vendarle se mi v možgan včasih prikrade misel, da bi najraje komu voščil dober dan z izvijačem pod rebra.
Kadar se me loti taka misel, jo brž odpravim.
Ker si nočem mazati rok s krvjo. Nikogaršnjo.
Niti s krvjo nekoga, ki bi si v tistem trenutku to morda zaslužil.

To da si vegetarijanec še ne pomeni, da si dober človek.
Kot izpostavi Rorschach iz Watchmen … ‘Hitler was a vegeterian, too.’

Sočutje je občutek, ki ga vsakdo premore le toliko.
Za sirijske begunce, ki so pluli na ladji brez posadke ga tem ljubiteljem živali in zagovornikom njihovih pravic očitno zmanjka.
Kaj pa pravice ljudi na krovu ladje, ki je namenjena prevozu živine? Življenja teh ljudi? Je njihov obstoj manjvreden?
Ker so rojeni v pizdi materni kjer divja vojna?
Tudi pod člankom o ‘ladji duhov’ se najdejo osebki, ki bi to rešili na brzaka.
Potopiti ladjo in je stvar rešena. Preden golazen muslimanska pride do obale, se tu ustali, nakopiči in prične zidat džamije, posiljevat Evropejke in otrokom vsiljevat Koran.
Ljudje brez vsega, brez kakršnegakoli imetja, ki bi radi le preživeli dobijo manj sočutja od ljudi z velikim družinskim avtom, letnimi vstopnicami za zoološki vrt , in ki živijo v lepi veliki rumeni hiški, ki je ne bi radi prodali pod ceno.
S to situacijo se je lažje poistovetiti, kot pa s pokanjem granat v soseski.

Svet kot tak bo šel v kurac. Mora iti.
Ker družba, ki bi naredila vse, da reši mucka ali kužka, novice o vojnah, prebežnikih, zmrzujočih beguncih in pretepenem osnovnošolcu, ki se ga sošolci lotijo z brcami in pestmi, zato ker je Busanc, prebere spotoma, ob kafetu – ne sme obstati.