Skesan, s sklonjeno glavo in s težkim srcem priznam, da se mi je, ko sem po radiu slišal novico o vnovični tragediji nekje na odprtem morju med obalo Afrike in varnim pristanom Evrope, namesto solze utrnila misel, ki je sprožila, da sem prhnil prek volana, poškropil vetrobransko steklo, tik za tem pa mi je telo preplavil sram …
V upanju, da bom z enim gibom levega kazalca odpravil posledico svojega črno humornega uma, zaradi katerega sem poškropil šajbo, zatem pa prasnil v smeh, sem vklopil brisalca, da bi zabrisal sled svoje nizkotnosti. Zaman.
Umazanije od znotraj ne moreš odstraniti s čiščenjem zunanjosti.
Pike posušene sline se še vedno poznajo in me opominjajo na mojo reakcijo, ki je bila in je, bolj, ko razmišljam o njej, povsem upravičena.

V letu gospodovem 2015, v obdobju, kjer naš korak budno spremljajo mestne nadzorne kamere, cestne prekrške snemajo kamere nameščene na nadvozih, podvozih, viaduktih, v tunelih, krožnih križiščih, ko ima sleherni mobilni telefon dokaj zmogljiv fotoaparat s katerim lahko ali fotografiramo ali snemamo, vsak malce večji tehnični zanesenjak (da o kakšni lokalni televiziji niti ne govorim), premore visoko ločljivo kamero nameščeno na dron, vsako podjetje in skladišče, vsaka stavba uprave in poslovno poslopje pa ima na vsakem vogalu in v vsakem kotu pisarn, hodnikov in parkirišč ovešeno kamero, ki štiriindvajset ur na dan spremlja kaj se godi znotraj ograje varovanega območja, ki ga ponekod tudi fizično varuje varnostnik, ki nosi vsaj voki toki, če že ne strelnega orožja, naj bi verjel, da tam nekje na robu črne celine iz pristanišča ali od koderkoli že, ogromna ladja nabasana s stotinami beguncev izpluje v mednarodne vode povsem neopažena!?

Kljub obalnim stražam, helikopterjem, letalom, patruljnim čolnom, vojskam in mornaricam opremljenim z najsodobnejšo tehnologijo (vojaško tehnologijo, ki je še nekoliko bolj napredna od tiste ki je svetu vobče znana), z radarji, s sonarji, s senzorji gibanja, z napravami za zaznavanje telesne temperature, z night vision kamerami in bogsigavedi s kakšno opremo vse, ki jo sicer s pridom uporabljajo za boj proti terorizmu, za odkrivanje talibanskih votlin, naftnih vrtin ter za preštevanje potencialnih hudobcev!?

Ne. Me. Jebat.
Ne kupim!

Bolj se mi zdi, da se prav celemu svetu gladko jebe za tiste nesrečnike, ki bi radi dosegli obalo Evrope.
No, ali pa vsaj tistim, ki bi lahko tako tragedijo preprečili.
To, da se jebe tihotapcem je jasno kot beli dan. Sicer bi jim pustili vsaj kako plastenko vode ali nekaj hrane.
Celo pregovor, da ljudje na istem čolnu (praviloma) držijo skupaj pade v vodo, saj so pri enem od prejšnjih ‘valu beguncev’ tisti, ki verjamejo v enega izmišljenega bradača, pometali v morje tiste, ki verjamejo drugega.
Jebe se tudi politikom in oblastem, ki ne storijo kaj dosti, da bi tem ljudem stopili na prste, brž, ko se v Sredozemlju iznenada in nepričakovano poveča število človeških črnih boj, pa pošljejo svoje enote pobirat plavajoča trupla.

Namesto, da bi storili kaj, da ljudem v prvi vrsti niti ne bi bilo treba tvegat življenj in se igrati rusko ruleto z morjem, s tihotapci in z razčlovečenimi politikanti, ki jim ni niti malo mar za tistih tavžent zamorcev, ki ne dosežejo svojih sila nizko letečih sanj, se tile svetovni voditelji raje posvetijo ‘reševanju’ tistih nekaj preživelih.

Brezčutnost, čustvena otopelost in nečloveškost teh world leaderjev, vtkana v preprosto preračunljivost in ekonomsko računico privede do sila preprostega in krutega spoznanja …
Tisoč, deset tisoč ali sto tisoč rakev košta mnogo manj kot tisoč, deset tisoč ali pa sto tisoč parov čevljev, hlač, majic, obrokov, odej, postelj, nastanitev, političnih/ekonomskih/karšnihkoli že azilov in birokratskih zapletov.

Če bi ne bilo tako prekleto tragično, bi bilo malodane smešno. Sploh vpletanja male kokoške v špile, ki jih igrajo velike ujede.
Skoraj tako, kot zapleti s tisto ubogo somalijsko deklico, ki je leto in pol čakala, da je smela priti k sestri v Maribor, za pomoč pri reševanju utopljencev pa so tokrat nemudoma ponudili dobršen del flote in se bodo, če ne pripluje kakopak prepozno, preživeli smeli povzpeti na Triglav.