Grem od doma, pa me oblaja sosed, ki je ravno kosil trato, da kolikokrat sem do zdaj daroval kri, (v petek sva se namreč srečala na krvodajalski) in v njegovi dikciji prepoznam, da je že kar pošteno potrjen, na kratko mu odgovarjam, se poslovim in odpeketam dalje.
Čez slab kilometer pogruntam, da pošteno vleče in da znam vračaje se ob mrzlem vetru obžalovati, da sem odšel le v kratkih rokavih, zato se obrnem in si grem iskat nekaj za obleči.

‘Si že nazaj?’, me začudeno pogleda.
‘Že!? … Saj sem šel ja pred dvema urama mimo …’

Njegov pogled na skorajda nič pokošenega v dveh urah in tisti ogromen nevidni vprašaj, ki se je posvetil nad njegovo betico, mi nista dopustila, da ga poleg alkohola v mozak takole jebem še jaz.

‘Ne, ne … nekaj sem pozabil …’
‘Saj sem vedel, vedel sem!’, zmagoslavno vzklikne, naredi požirek piva in ponovno zažene kosilnico.