Življenje je trdo in neizprosno, kot otepač kakega sadističnega porno zvezdnika, ki penetrira v zadnjice in ustne votline soigralk, dokler jim po licih ne prično teči debele solze, ki v debelo naličenem ksihtku puščajo sledi, s čela pa jim tečejo kaplje znoja.
Izmuči nas in nas pušča utrujene in zdelane, nekatere izpljunjene na obalah Sredozemlja, druge poklapane v vrstah Zavoda za zaposlovanje in Centrov za socialno delo, tretje pred zaklenjenimi durmi podjetja v katerih so pustili najlepša in najproduktivnejša leta, čakajoč na izplačilo plač za zadnji dve leti.

Vendar ti ljudje niso edini, ki jih Življenje tako ali drugače muči ter jih pušča v negotovosti in primorane storiti kar je pač za preživetje storiti treba, najsibo to v skrajnem primeru dolgovanje denarja, neplačilo položnic, prejemanje borne državne miloščine ali pa kraja poljščin s sosedove njive.

Obstajajo tudi ljudje, ki kljub svojim solidnim izplačilom, ki bi jim jih marsikdo zavidal in bi mu plača krepko prek tisočaka ali dveh zadostovala za vse mesečne izdatke pa še kak cekin bi del v nogavico za (res) hude čase, vseeno nekako ne zmorejo preživeti v tem krutem svetu, brez zatekanja h kriminalnim dejanjem.

Na svojih nedotakljivih in udobnih državnih delovnih mestih se obnašajo kot imperatorji, ki jim nihče nič ne more, celo vreči s teh malih prestolov se jih ne da, temveč se jih lahko le ponižno pozove k odstopu.

‘Oooo, dekanus Klaudius Logozarius, oprostite, da si Vas drznemo takole soditi in postavljati vašo poštenost pod vprašaj, vendar se nam dozdeva, da so si Vaša milost – zagotovo v trenutku nepazljivosti in nedvomno pomotoma kajpada – prisvojili delo študentke, ki je pod vašim budnim in pazljivim mentorskim očesom napisala izvrstno diplomsko nalogo, ki ste jo potem Vi, vaša pretkanost, prodali Darsu za 24.000 evrov, zagotovo z najboljšimi nameni in ne da bi se neupravičeno okoristili, vendar bi vas zavolj ohranitve dobrega imena naše institucije poprosili, ako bi hoteli v premislek vzeti morebiten odstop?’

Nikarmo prehitro sklepati zakaj se ga k odstopu poziva po sedmih letih, prej pa so ga le majčkeno okrcali in mu izrekli ‘ opomin pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi’.
Da bi se podobne rabote ponovno ne dogodile pa pripravljajo etični kodeks, kajti nekomu, ki je tako izobražen, da lahko zaseda mesto dekana Ekonomsko – poslovne fakultete Univerze v Mariboru, je znanje, ki si ga je nakopičil, preprosto izpodrinilo take nepomembne puhlice, kot so ‘ ne kradi’, kot mu tudi preprosta logika ali pa zdrava kmečka pamet, ne prebije skozi vse naučeno, da bi lahko vedel, da nečesa kar ni tvoje, ne moreš prodati.
No … ne moreš. On more in zmore.

Podobne težave pestijo tudi spoštovano gospo, ki jo je Življenje potisnilo z domače grude in si mora kruh (s panceto in briejem) služiti v tujini, kjer se ji iz zgornjega nadstropja steka voda na izbrano pohištvo slovenske ambasade v Parizu.
Ob obnovitvenih delih v sosednjih stanovanjih se je zgodil izliv vode, ni pa se zgodil priliv sredstev, čeprav se je madame Veronique Stabei dogovorila za odškodnino, zaradi česar je bržda tudi sklepala, da odškodnina pripada njej in ne veleposlaništvu. Konec koncev je imela nevšečnosti ona in ne kdo drug!
Zlorabila naj bi tudi službene kartice in si z njo privoščila razne vozovnice, uprizoritve lutkovnih predstav ter organizacijo otroškega bazarja, česar ji prav gotovo ne moremo zameriti, če le pomislimo, da izdatki niso bili za njo in se nam argument ponuja kar sam. Za otroke gre!
Že sama misel, zgolj pomislek, da bi oseba njenega kova, odlikovana vitezinja reda legije časti, lahko storila vse te podlosti, kot so poneverbe, goljufije, oškodovanje javnih sredstev ter ponareditve poslovnih listin so naravnost srhljive.
Tako častitljivi gospej očitati kaj takega je naravnost bizarno! Grotesque!

Verjetno pa gre spet za nekaj česar mi, ‘navadni’ ljudje ne moremo razumeti in so zato njena ravnanja razumljiva njenim kolegom ali pa nadrejenim, ki njena dejanja označujejo kot milni mehurček, saj se zahadi petih juhjev hes ne splača obhemenjevati.

Morda gre pri celotni zadevi – gospa so se izobraževali tudi na področjih menedžmenta, jezikoslovja, strateškega planiranja in mednarodnih znanosti – za strateško načrtovanje?

Kaj vraga pa mi vemo kaj se dogaja, plete in kuha?
Smo le opazovalci tega cirkuškega spektakla, povorke bebastih klovnov in arogantnih cirkuških direktorjev, ki nam kažejo vrvohodce, mišičnjake, pritlikavce in sfrizirane pudle, mi pa glodamo sladkorno peno in zobljemo sončnična semena, v zakulisju pa se dogajajo stvari, za katere je bolje da nikoli ne izvemo.