Postlali so mi v dnevni sobi, ležišče pa sem si delil s kako leto ali dve starejšim bratrancem. Spala sva na raztegljivem kavču, od koder je bilo slišati zamolkle glasove s terase, na kateri so starejši na plano vlekli stare zamere, iz uvidevnosti pa so se pričkali polglasno s pridušenimi glasovi.
Da bi ne padel s kavča, sem spal na tistem delu ob steni, bojazen padca pa je očitno pestila tudi njega, saj se je kljub neznosni vročini, zaradi katere sva spala le v spodnjicah in spodnjih majicah, tiščal obme.
Trudil sem se zaspati, a me je vsakič znova predramil kak povzdignjen glas, ki so ga ostali s:’Pšššš, decata spiat…’ še preglasili.
Opazovaje na steno pritrjeno tapiserijo, na kateri so bili nekakšni rukajoči jeleni z mogočnim rogovjem, sem končno zaspal.
Nenadoma sem se prebudil, begal z očmi po steni, pokušaje doumeti kaj se dogaja.

Občutek zgodnje najstniškega klinca med stegni mi je bil namreč povsem neznan. Sopihanje na uho in vroča sapa na vratu prav tako.
Oboje pa mi je bilo skrajno neprijetno, kar je bržkone zaznal, saj mi je šepetaje dejal: ‘Ne e toa ništo strašno …’

Najbrž mi je uspelo vse skupaj tako dobro potlačiti v svojo podzavest, pri čemer mi je dolgoletno uživanje trave in alkohola zagotovo pomagalo, da sem te dogodke skril globoko nekam v male možgane, čeprav vsakič, ko pomislim na ‘biser balkanski’, živo vidim vse tiste ulice, sobe, dvorišča in hiše, v katerih smo prebili več kot kak dan ali dva, ali pa ostali dlje kot je bilo potrebno.
Kar je bilo več ali manj povsod.

Natanko se spomnim trinadstropne hiše z golimi tlemi po katerih so se v pritličju sprehajali tako ljudje kot mački in kozlički ter backi. Enega teh jagnjet je očetov brat zvabil ven. Otroci smo ga božali in jedel nam je iz roke. Kasneje ga je pograbil in zvlekel proč. Še zdaj slišim tisto grozovito blejanje, ki je prenehalo kot bi odrezal.
V zahvalo za lestence, ki jih je od mojega očeta dobil v dar, je pripravil jagnječje kotlete in vse ostalo. Celo glavo.

Okusil nisem niti grižljaja.
Strica z ničemer ne bi mogel bolj užaliti.

Kasneje sem na enem od naslednjih obiskov prav tako zavrnil hrano oziroma bonbon, ko je očetov brat moji mami, torej ženi njegovega brata bevsknil:’Ti da si čutiš!’, čeprav je bila ves čas tiho.
Poskus dečka, da bi stopil v bran svojemu roditelju. Ker njen mož tega ni storil …

Izraze na obrazu so menjali skupaj s tonom govorjenja, kar je v mojih otroških možganih povzročalo še dodatno zmedo. Nikoli nisem namreč vedel v koga bo kdo zatulil, avtoritativno zahrumel, ali pa prav pokroviteljsko pripomnil kako pikro.
En trenutek je lahko vpil na lastnega pamža, mu stisnil brco v rit, že naslednji pa te je vabil v naročje od koder je spodil svojega otroka.
‘Jekyll in Hyde’ po makedonsko.
Do mene so bili sicer vsi prijazni, če ne celo malce preveč. Vsi tisti poljubi po licih, rokah in čelu od stotnije strin, ujn in tet, so mi bili odveč.
Vsaka s svojim rezkim vonjem cot in zadahom, ki se mi je vžgal v nosnice, vsaka s svojim čudaškim jokom od veselja.

Spominjam se tudi Markovih kul v Prilepu, prepevanja s sestrično in odmevanja besedila od fasade ekonomske fakultete, spomnim se tistih bizarnih osmrtnic na drogovih in oglasnih deskah. Spomnim se ‘eblebij’, korza, maštenice.
Spomnim se štirne z mineralno vodo. Spomnim se brata, ki je metal drobnega mucka v zrak, ta pa se je vedno ujel na nožice.
Dokler ga ni treščil v strop. Takrat je padel na hrbet …

Spomnim se tudi, da sem imel Igorja vselej za ritjo. Dobesedno.
Celo v kopalnico, ki je sprva imela ključ, potem pa je kar  na lepem izginil, je prihajal za menoj, mi milil hrbet in me otipaval. Obžaloval ‘ Šteta što nemaš piče’, vselej pa me je prepričeval, da to ni nič takega.
Čemu sem se potem, kljub izdatnemu miljenju in drgnjenju, počutil tako umazanega in ogabno, če je to nekaj povsem običajnega?
Vse prevečkrat sem razmišljal od kod mu ta zamisel.
Mulc si kaj takega ne izmisli sam!
Niti ne prepričuje vrstnika v neškodljivost tovrstnega početja. Kaj takega zmore le nekdo odrasel, ki si skuša zagotoviti molk.
Nekdo zadosti sprijen in preračunljiv, ki se zaveda svojih nemarnih nakan.
Ne morem trditi z gotovostjo, vendar nekako slutim, da je bil to najin skupen stric, ki je od otročajev pod pretvezo šale in alternativne medicine precej pogosto hotel, da mu uriniramo po bojda udarjenem prstu, po katerem se je menda treščil s kladivom ali pa ga ukleščil s kakim kosom pločevine.
Krohotaje se, je molil prst pod curke naših pimpekov.

Spomnim se njegovega glasu kako je klical iz svoje mehanične garaže.
‘Robče, ela vamu ujče.’

Vsega se spomnim …
Pa se raje ne bi.