Za konec aprila je bilo sila toplo in prijeten dan je bil. Stopal sem po pločniku in ob vsakem zvoku, ki je pomenil, da se po cesti pelje težje vozilo od običajnega osebnega avtomobila, me je prešinilo, da sta potrebna le dva koraka v levo in bom imel mir. Konec!

A sem vseeno nadaljeval in prispel do Poliklinike.
Povzpel sem se po stopnicah, šel  v prvo ali drugo nadstropje, potrkal na vrata, kjer je pisalo psihiatrična ambulanta in vstopil.
Kaj hitro sva začela s pogovorom. Je že videla, da nisem tam po pomoti.

Potožil sem ji o tem in onem, da ne vidim izhoda, da ne vem kaj narediti. Tarnal, jamral in jokal sem.
Zguba.
Še bolj sem bil jezen nase. Po pogovoru me je prosila, če počakam zunaj, da se bo posvetovala s kolegico.

»Kdo pa vam jamči, da bom res počakal?«
»Zaupam vam, vem da boste.«

Dobila me je na finto staro kot Jeruzalem.
Ko me je čez slabih deset minut poklicala, sem z obrazom zakopanim v dlani sedel v čakalnici. Sedaj sta bili v ordinaciji dve doktorici.

Tista preudarnejša in bolj izkušena, h kateri se je ‘moja dohtarca’ zatekla po pomoč, mi je povedala, da bi bilo nemara dobro zame, če bi šel za dan ali dva na opazovanje, ker v stanju kakršnem sem, me res ni pametno puščati v milost in nemilost samemu sebi, a da me brez mojega privoljenja ne moreta napotiti prav nikamor.

Povedala je, da je v sklopu bivše vojaške bolnice sicer bolj odprt tip ustanove, vendar se v bližini nahajata železniška proga in cesta, za nameček pa še Ljubljanica in vkolikor bi se odločil udejanjiti svoje misli, bi imel kar nekaj izbire.

Zatorej bi bilo zame v tem trenutku najbolje, če kak dan preživim v Psihiatrični bolnišnici, da se umirim in zberem, da pa tista opcija še vedno velja, a le v primeru, če ji obljubim, da se ne bom poškodoval …

Naslonil sem se na mizo kot kak kaznjenec, ki je vdan v usodo, a kljub temu skuša kazati nekaj kljubovalnosti in ji odvrnil:« Svoji ženi že šest let obljubljam. Sedaj pa vi presodite koliko je moja beseda vredna.«

Poklicala je reševalce …

Pome sta prišla moški in ženska in me spremila do vozila. Sedel sem vanj, voznica je bila že za volanom, reševalec pa me je pripel s pasom in smo šli. Smer – Polje. Studenec.
Vozili se nismo niti pet minut, taisti je odprl vrata, me odpel in spremil v stavbo.
Sestra me je odpeljala v ordinacijo in mi velela počakati.
Kaj pa sem drugega hotel.
Sedel sem na stol in si čakaje ogledoval prostor.

Lesena miza, računalnik, ob steni bolniška postelja – tista na kolesih, na daljši steni slike, akrili na platnu – abstraktni a pomirjujoči, za menoj okno, umivalnik, nad njim ogledalo.
Minilo je kakih dvajset minut.
Skozi priprta vrata sem slišal glasove, a nisem razločil o čem teče beseda.

Naenkrat se vrata odpro in skoznje pokuka spet neka druga sestra:« Takoj pride …«, se mi vljudno nasmehne.
»Prav.« , sem si mislil. Vdan in pohleven.

Minilo je novih petnajst minut …
Kaj, me preizkušajo?

Sedaj sem že pogruntal, da če bi se odločil skočiti skozi okno, prav dosti ne bi opravil. Kletna pisarna.
Lahko pa bi razbil steklo in se porezal. Ali pa ogledalo.
Če ni in eno in drugo prelepljeno s tisto folijo, ki preprečuje razbijanje.
Sedel sem na stolu, ki je bil vsak trenutek bolj neudoben,  gledal namizni koledar, pripomočke po mizi.
Kalkulator, ob njem nalivno pero – malokdo še uporablja nalivnik, tako da me je prav zanimalo, kako oseba, ki jo čakam, izgleda.

V kovinskem lončku so bili še barvni svinčniki, kaka dva flomastra, škarje,r avnilo, … Škarje!?
Pa pizda vam materna neodgovorna!
Tukaj sedi človek, ki so vam ga pripeljali zaradi suicidnih misli, vi pa ga pustite samega v prostoru s škarjami, nalivnikom in ogledalom!?
Če vstanem in pogledam v predal, bom v njem našel revolver!?

Prijelo me je, da bi si v oko zaril nalivnik, s škarjami pa bi se dregnil v srce ali pa v vrat, za dobro mero pa še butnil z glavo v monitor.
Prekleti kurci!

»Ššššk,ššššk,ššššk,šššk…« se je zaslišalo.
Eden od pacientov oziroma varovancev, kot se jim korektno reče, je z nogami podrsaval po hodniku.
»Sestwa! A luhko dobim maw vode pwosm?
»Takoj vam jo bom prinesla, kar pojdite nazaj v sobo.«

»O jebem ti, kam so me porinili! V kurčevo norišnico!«, sem zalotil samega sebe izreči polglasno.
Kot bi tega prej ne vedel, a sedaj me je udarilo.
Pomislil sem, da bi vstal, se žvižgajoč odpravil proti izhodu, receptorju ležerno stisnil ‘adijo’, kot da sem dostavil balon z vodo in odkorakal skozi vrata.
Kako bi jih zajebal!

»Kje pa je?« bi vprašala zdravnica, ko bi blagovolila priti.
Jaz pa bi bil že … Kje pa bi bil? Saj nimam kam! Pod kurčevo trolo, eto kje bi bil.
Morda pa bi sedaj le zbral pogum, drek brezjajčni in se dejansko zapeljal s trolo … na sprednjem odbijaču.
Vraga, saj ne bi prišel niti do ceste!
Saj točno vedo kdo sem!
Pa še podpisal sem, da se pustim institucionalizirati!
»Budala, kreten! Saj zato pa si tukaj!«

Potiho sem se zmerjal in se dajal v nič, ko je skozi vrata le vstopila zdravnica.
Počasi je zaprla vrata za seboj, se premaknila za mizo, nanjo položila mapo, se zazrla vame in me spoštljivo pobarala: «Kako ste?«

»Super«, sem si mislil, še ena tistih zdravnikov, ki ti zastavijo vprašanje ob katerem zgubiš vso vero vanje.
Spraševala me je isto kot prva in druga psihiatrinja, odgovarjal sem ji isto kot njima.
Potem je skozi vrata vstopil možakar, v poznih dvajsetih predvidevam, v preveliki halji, skuštran, deloval je raztresen.

Kaj je to eden od pac … pardon varovancev, ki si domišlja, da je psihater?
A je bil očitno praktikant, saj me je začel spraševati skoraj identične stvari, kot onidve prej in pred minuto tale.
»Poglejte …«, sem izdavil z zariplim glasom, »zmatran sem, vse sem že trikrat povedal in sem vprašanj sit. Jaz rabim odgovore.«

Spogledala sta se, gospod bodoči doktor pa me je z dvigalom spremil v tretje nadstropje. Zaprti oddelek.

Tam sem se slekel do spodnjic.
To je bila edina stvar, ki sem jo smel obdržati.
Vse drugo – hlače, ključe, superge, uro, telefon, majico so spravili in mi rekli, da bom dobil vrnjeno, ko bom odpuščen.

Dali so mi bolniško pižamo. Stegnjeno, sprano, z navpičnimi črtami, z všito elastiko, brez vrvice.
Lezla mi je dol.

»A lahko dobim kako drugo?« sem poprosil strežnika.
»Gospod…,« je rekel naveličano, »tamle si zberite eno.«

‘Jebi se.’, sem si mislil, zbezal iz košare ožjo, a mi je bila prekratka. Prava reč. Na noge sem nataknil dva podobna si copata in šel za njim.
 

...