Ropotanje koles cize po tlakovanih tleh starega mestnega jedra je bilo slišati prav vsako sobotno jutro, ko jo je obloženo s knjigami, slovarji, stripi, z zloščenimi starinskimi železnimi likalniki, z uokvirjenimi portreti pisateljev in diktatorjev, s steklenimi obtežilniki, z oblazinjenimi srci v katerih so bile zapičene značke in z vso ostalo šaro, ki jo je nagrmadil na voziček, na katerem je tovoril tudi improvizirano stojnico, jo žvižgajoč si kak napev previdno odvezal in potem postavil poleg lekarne pod meščanski balkon in potem mimoidoče vabil k nakupu razporejenega blaga, med katerim se je za nizko smešen znesek našlo tudi kak zbirateljski zaklad, predvsem numizmatičen, saj so bile znamke zanj le znamke, medtem, ko so ceneni brušeni kosi stekla, potrgani z lestenca, ki ga je našel na smetišču, dosegali vrtoglavo ceno.

Pult, ki so bila pravzaprav vrata z odstranjeno kljuko, je položil na dve kozi, na njo pa je po velikosti, začenši z največjim izvodom, zložil razne enciklopedije, slovarje, tuja in domača leposlovna dela, tem pa so sledile slikanice in pobarvanke.
Pod njimi so svoj prostor zasedali po abecednem vrstnem redu zloženi stripi.
Alan Ford. Asterix. Blek. Conan. Dylan Dog. Hogar. Kapetan Miki. Komandant Mark. Marti Misterija. Mister No. Vse tja do Taličnega Toma, Texa in Zagorja.
Miki Muster je bil povsem ločen in v svoji vrsti.
Imel je tudi nekoliko višjo ceno.
Na rob pulta je z risalnimi žebljički pritrdil velik kos trdega kartona, na katerem je z velikimi črnimi črkami pisalo CENE, pod njega pa je prilepil liste formata A4 na katerih je imel lično, s šolsko pisavo napisane artikle in koliko zanje zahteva, a se je dalo vedno pogoditi. Čeprav so bili njegovi sosedje na bolšjaku premeteni mešetarji, ki so znali en drugemu tudi sabotirati posel ali pa speljati stranko, so včasih vseeno pristopili, kadar je kak pogolten zbiratelj ali starinar skušal zbiti že tako nizko zastavljeno ceno.

Prvič se je prikazal neko soboto, ko se je bolšji trg komaj začel in sta bila na ulici le dva ponudnika, ki sta prodajala predvsem plošče. Na eni strani singlce, na drugi elpejke, vmes pa starinski gramofon s trobljo. Cedeji so bili redkejši od Buldožerjevih komadov v slovenščini, pa vendar tako pogosti kot tisti, ki so Ježu verjeli, da je res bobnal pri njih.
Rajko in Dušan sta jih kazala precej več, kot sta jih imela, poleg ljubezni do glasbe pa sta si delila tudi naklonjenost do hobija, s katerim sta le s težavo lahko potešila njuno skupno in največjo ljubezen med vsemi. Ljubezen do pijače.
Zbirala sta plošče, jima postavljala previsoke cene, s tem pa sta si zagotovila, da bi tudi tisti, ki bi zbarantal pol nižjo ceno, plačal toliko kot sta si prvotno zamislila.

Zamisel je bila Dušanova. Najprej sta imela vsak svoj štant. Rajko je imel plat kot listja, Dušan pa je bil bolj gobčen in tudi bolj pretkan, zato mu je predlagal poslovno kupčijo, ki jo je Rajko brez premišljanja pograbil.

'Kamerad, saj imaš res en kup plat, sam jebemuboga, da se, če maš takole nametano vse, bolj slabo vidi, in če se ne vidi, ja, naj me vrag, če bo kdo potem kaj kupil. Pa tudi …' je za trenutek postal, iz vojaškega nahrbtnika izkopal čutarico, naredil požirek, privil zamašek, potem pa, ko je čutarico že skoraj pospravil nazaj, reč znova izvlekel in jo pomolil proti Rajcu.
Ta je nagnil, naredil krepak požirek in izdavil kratek 'huh'.

'Ta boljša vatrena voda. Domač šnops.', se je nasmehnil Dule in jo postavil na Rajčev štant poleg rožnatega singla Novih akordov in nadaljeval:' Pa tudi, v pičko materno, malo bi žihr privil tole. Tri evre za plato ni nič! Si gledal zdaj en dan tisti film, ko so nekemu poslovnežu ugrabili hčerko, za odkupnino pa so zahtevali reaktivca in milijon dolarjev? Dobili so sto tisoč zelencev pa kombi, ampak če bi že takoj hoteli imet sto jurjev in kombi, bi jim dal pa rajtam čuka pa skiro. A me zastopiš kaj ti hočem povedat?'

Rajko ni bil ravno zgovorne sorte, zato je takoj, ko mu je Dule predlagal združitev njunih štacun, prikimal in umaknil svojo torbo s ploščami s klopi pod štant.
Še isti dan je Dušan, medtem, ko je skočil v trgovino po dva sendviča in flašo vina, s seboj privlekel tudi nekaj kartonastih škatel iz katerih je potem z olfa nožem izrezal kvadrate, v katere je na sredini naredil zareze in jih kot nekakšne male vigvame postavil pokonci. Nanje je potem prislonil plošče Joan Baez, Beatlov, Rolingov …

Cene je najpogosteje srebal čaj, ki si ga je iz termovke točil v eno izmed kovinskih skodelic, ki jih je dobil pri odpisu inventarja ene izmed okoliških osnovnih šol. Molče je opazoval mimoidoče, si z radirko navadnega svinčnika z natisnjeno poštevanko potrkaval po desnem licu, kadar pa se je česa domislil, se je nasmehnil in zmagoslavno dvignil svinčnik nekoliko v zrak, potem pa v majhen oranžen zvezčič zabeležil svojo pogruntavščino, ki je ni nikoli nikomur zaupal.
Bil je docela samozadosten možakar, ki mu je povsem zadostovalo, da je opazoval vrvež ljudi, dobrohotno pozdravljal tiste, ki so pristopili k njegovi stojnici, četudi le iz radovednosti. Če pa so v zmešnjavi, ki je zasedala njegov pult celo kaj izbrali je bil ob sklenjeni kupčiji neizmerno zadovoljen, četudi je bil izkupiček boren.

Več kot pol leta je redno prihajal. Sleherno soboto je bil tam že pred vsemi. Redkobeseden, toplega pogleda in s skodelico čaja je sedel na svojem zložljivem trinožniku ter nekaj zapisoval v svojo oranžno beležko z zavihanimi vogali.
Ker se ni nikoli dejansko predstavil, ga je Dušan nekega dne, ko se je sredi dopoldneva rahlo okajen primajal z velikim vojaškim nahrbtnikom čez ramo, in je od daleč ugledal njegov kartonasti cenik preprosto ogovoril z ' Oho! Dobro jutro Cene! Kako kaj biznis? Gre?'
Ob svoji pogruntavščini se je pričel tako gromko smejati, da se mu je zaletelo in bi se bil skoraj zadavil, če mu ne bi novokrščeni pomolil skodelice kamilic, ki si jih je ravno natočil.
Nikoli se ni razburjal zaradi vzdevka in nikoli ni nikomur prišlo na misel, da bi ga pobaral po njegovem pravem imenu. Spregovoril je redko. Ponavadi takrat, kadar ni šlo drugače.
Če se je le dalo je prikimal, odkimal ali pa pokazal.
Dober dan, Hvala, Prosim, Izvolite, Imate kaj drobiža?, Dam vrečko?, so bile najpogosteje izgovorjene besede, ki so prišle iz njegovih vedno nasmejanih ust.
Neko soboto sta si Rajc in Dule podajala že drugo steklenico vina, Ceneta pa ni bilo na spregled od nikoder. Pogledovala sta na uro, kot bi se na številčnici in med kazalci skrival odgovor.
Nejevoljno in mrkega obraza se je bližal, nemarno potisnil cizo k steni in si nekaj mrmral v brado. Dušan je gledal proti njemu in hotel vstati, vendar ga je Rajko prijel za zapestje in mu odkimal.
Molčečnež ve, da kadar nekdo, ki sicer ne spregovori veliko, prične govoriti sam s seboj, ne obeta nič dobrega. Tako zlovoljnega ga še nista videla. Pustila sta ga raje pri miru.
Tudi ljudem, ki so hodili mimo na tržnico ali pa na jutranjo kavo in so njegovo prisotnost jemali kot stalnico, ga skorajda niso prepoznali. Nasmeha ni bilo, prav tako ne pozdrava.
Edino stvar, ki jo je tisti dan prodal je bila zmahana petrolejka, pri kateri ni popustil niti za cent. Vzel je dvajsetaka, vrnil petaka, petrolejko zavil v papir in sedel nazaj na stolček.

'Vsi … Čisto vsi.', je dejal polglasno.
Zvenelo je pritajeno in zlovešče. Kot nekakšna prerokba človeka, ki je iz srečnega, zadovoljnega, dobrodušnega možakarja čez noč postal glasnik nečesa strašnega, dojemljivega le njemu.
Prav nič si ni bil podoben. Prej umirjen in nasmejan, sedaj pa se je nervozno presedal, grizel svinčnik, trgal liste, jih mečkal in metal proti košu na fasadi lekarne.
Zvezek in svinčnik sta mu zdrknila iz naročja.

'Vsi boste mojo župco pili.' Vsi … čisto vsi, boste enkrat mojo župco pili!', je povedal s stisnjenimi zobmi in priprtimi očmi. Prste je tiščal v pest, da so se mu nohti zasadili v dlan, pri tem pa so se mu roke krčevito tresle.
Spominjalo je na epileptičen napad, le da je bilo v njegovem glasu nekaj vražjega, peklenskega, kar je izključevalo, da ga je vrglo po božje.
Odprl je termovko, nalil novo skodelico čaja, jo s tresočimi rokami na dušek izpil in jo zvonko postavil na tla.
Iz žepa je potegnil pipec in sprožil rezilo.
Stegnil je roko, s tal pobral beležko, jo otresel drobnih kamenčkov, prijel svinčnik in mu ošilil zlomljeno konico.
Spet je nekaj zapisoval, si potrkaval po ličnici. Njegov temačen obraz se je razsvetlil kot bi kdo prižgal luč. Požvižgaval si je napev iz Erazem in potepuh.
Soseda z muzikaličnega štanta sta zrla vanj kot v uspešen primer eksorcizma.
Dan je minil, kot bi se nič ne zgodilo.

Naslednjo soboto se Cene ni prikazal. Niti naslednjo soboto ali soboto po njej. Prvo soboto v novembru sta na bolšji trg prišla policista.
Pristopila sta k štantu.
'Dober dan.'
'Dan …' je kratko odzdravil Dušan, ki je policaje črtil še od takrat, ko je nosil dolge lase in vietnamko in je imel še vse zobe.
'Kdaj ste nazadnje videli Albina?'
'Nobenega Albina ne poznam.'
'Kako ne!? Saj je bil ja vaš sosed tukaj!', je pokazal na prazen prostor poleg.
'Albin!? Albin mu je ime!? Midva ga kličeva Cene. Mu čuvava plac.'
'Mislim, da ni treba …', se je oglasil oni drugi.
'Potem ga niste dobro poznali sklepam.', se je spet oglasil prvi.
'Hja, saj Cene ne govori veli … Čakajte malo … Kako to mislite ga niste? Se mu je kaj zgodilo!?'
'Poglejte, če hočete, lahko pridete na postajo, podate izjavo in boste vse izvedeli.'

Poslovila sta se in odšla.

'Kaj … Kaj hudiča je bilo pa tole zdajle!?'
Oni je le skomignil z rameni in pobesil glavo, sluteč, da prihod miličnikov ne more biti nič dobrega.
Dušan je nagnil iz čutarice in jo potisnil Rajku v dlan.
'Prec pridem', je odsekal in si nataknil čepico s šiltom.

Čez slabo uro se je vrnil z dvema steklenicama boljšega in dražjega vina kot sta ga bila sicer vajena.
Sedel je na klopco, vprašujoč obraz njegovega kompanjona pa je čakal na pojasnilo.

Odprl je steklenico, pošteno nagnil in jo podal.
'Župca…' je zmajeval z glavo. 'Vsi boste pil mojo župco … Se spomniš tega?'
Ta je držeč steklenko v roki prikimal, pričakovaje nadaljnje obrazložitve.
'Ti pesjan, ti!' se je na ves glas zarežal in pljunil.
'Pa smo jo res. Vsi smo tvojo župco pil.'

Albin Turnšek je bil na občinske stroške pokopan teden poprej. Dva dni zatem, ko so ga kriminalisti po obvestilu vzdrževalcev mestnega vodovoda, napihnjenega in razpadlega, potegnili iz zajetja pitne vode, sta ga k poslednjemu počitku položila grobar in njegov pomočnik. Zagrebla sta trugo, se na hitro prekrižala, pospravila orodje in odšla na šilce ter pivo. Njegovo od dežja premočeno suknjo, pulover, srajco in hlače so našli lično zloženo v bližnjem grmovju ob ograji zajetja, v žepih pa sprano beležko, ogrizen svinčnik in pretečeno osebno izkaznico. Upepeljeni ostanki voza, knjig in stripov so bili nedaleč stran, ožgan kos kartona z njegovim vzdevkom je iz pogorišča štrlel kot nekakšen nagrobnik človeku brez preteklosti, brez prihodnosti.