Dandanes se je težko odločiti katero (za)misel je vredno razvijati naprej, jo razdelati in nadgrajevati, ustvariti nekaj več kot le duhovit dovtip, zato se nemalokdaj kakšne, ki se mi zdi preveč banalna ali pa nevredna ubadanja z njo, ali pa presodim, da mnogo bolje deluje kot enovrstičnica, takole mimogrede znebim kadar podam komentar na določeno temo in nič bi mi ne moglo bolj goditi, kot to, da se nekomu podan preblisk pa vendarle ne zdi kar tako tja v en dan navržen cinizem, temveč v njem prepozna potencial za nadaljnji razvoj, za samo strukturo, bazo in osnovo.
Zgolj en stavek, na katerem temelji potem celotna štorija.
Kot je dejal moj rojak v filmu ‘Sod smodnika’, mi ne le godi, kot sem bil zapisal v eni od zgornjih vrstic, temveč mi celo imponira.
Kajti, je lahko kaj večji poklon kot to, da te nekdo ne le citira ali pa neko tvojo misel ali pa besedno zvezo tako zelo ponotranji, da jo doživlja kot svojo?
Kaj bi si človek lahko štel v večje priznanje, kot dejstvo, da tvojih besed ne odnese voda, ne odpihne veter, ampak se vnovič pojavijo in kot feniks ponovno zaživijo v zapisih drugih, včasih celo v samem naslovu?
Je kaj lepšega od zavedanja, da lahko ljudem ponudiš požirek iz svojega vrelca zamisli, kadar njih vodnjak nekoliko presahne ali pa se jim zdi voda iz tvojega studenca bolj sveža od tiste iz lastne pipice?
Bi rekel, da ne …
Celo nekoliko jezen sem sam nase, da sem v minulem letu ali dveh toliko ljudem, ki sem jih odstranil iz kroga prijateljev onemogočil srkanje iz moje čaše, ko pa je, kakor pravijo, če ni fovšije zadosti za vse.
Sedaj celo razumem njih ogorčenje, ko sem jim sebično preprečil vpogled v moja vsakodnevna razmišljanja, saj bi lahko iz marsikatere enovrstičnice, za katero sem sam menil, da ji tolikšen razpon povsem ustreza, nastala povsem samostojna objava na kakšnem od blogov. Zato včasih kakšno kratko, a ne preveč krotko pustim v marinadi in jo iz nje vzamem šele čez čas in jo znova preučim.
Skorajda bi lahko rekel, da sem malo skoparil z idejami, za katere sem se včasih zbal, da bodo nekega prenehale pritekati in se utegne izvir izsušiti.
A kot kaže temu ni tako. Zadosti jih je. Četudi se morda meni ne zdijo vredne poglabljanja vanje, se vedno najde kdo, ki bi jih potežkal in ob tem presodil, da pa vseeno niso za odmet.

V čast si štejem in v neizmerno zadovoljstvo mi je, da so moje besede včasih v tolikšen navdih ljudem, ki ne da svojih idej nimajo, temveč se jim zdi moja tako inspiracijska, da se jim zdi škoda, da bi šla v nič.
Kako neverjetno prijazno. In ne le to! Ob tem sem še spodbujan, da naj le pišem in ko bo kaj takega kar bo zopet povzročilo preblisk pa bo že sam izbral.
Nadvse velikodušno, hkrati pa za povrh pa še priznavanje, da sem nevede dejansko nekomu pomagal pri ustvarjanju.

Vsakomur se zgodi, da včasih sliši prazen odmev pod pokrovom in meni, da iz štirne ne bo priteklo nič.
A poglej ga zlomka, vsake toliko, tudi takrat, ko se zdi, da je že skoraj pri koncu, vseeno ob vztrajnem pumpanju iz nje nekaj malega pricurlja ali pa kane debela polna kaplja v kateri se zrcali celotna mavrica. Kljub svoji majhnosti je nekaj vredna.
Za dober zapis konec koncev niti ni potrebno, da je poln naboja in smiselne vsebine od začetka do konca, kakor se vse prevečkrat trudim, da bi bil, temveč zadošča le en močan udaren stavek, ki ga strateško umestiš, z njim pritegneš pozornost, okrog njega pa lahko namečeš nekaj puhlic in praznih marnj, ki dajo osnovni misli še večji pomen saj ob njih še bolj izstopa.

Tako kot tiste svetlolase lepotice iz ameriških najstniških serij, ki se zaradi pomanjkanja samozavesti in slabe samopodobe obkrožajo z nekoliko manj lepimi mozoljavimi vrstnicami, da bi njihova lepota še bolj izžarevala. Morda tega niti ne počno namerno, a bi kljub temu lahko stale tudi samostojno.

Tuhtam, če bi od sedaj dalje večkrat navrgel kakšen stavek … tako ‘za hec’, kot je bil denimo: ‘Dodatek za stalno pripravljenost bi si zaslužili tudi brezposelni, ki ves čas oprezamo za zaposlitvijo.’, ki bi potem dal inspiracijo, da bi ljudje pisali svoje stavke ‘zares’.

Lahko bi ga poimenoval ‘Stavčni sklad – sklad za tiste, ki potrebujejo nekoliko zagona’

Seveda se razume, da povsem brezplačno in kakopak zastonj, niti ni potrebna nikakršna zahvala ali kakršnokoli drugo priznanje, da je stavek izposojen in pravzaprav ni vaš, čeprav sem ga dal na razpolago sam, prostovoljno in zavedajoč se, da je dandanes vse na čimer ni prilepljene ali prišite etikete z imenom lastnika, lahko last tistega, ki se na zadevo podpiše.  :D

izposojevalec stavkov in idej,
kostin mozeg