Lilo je kot iz škafa, vse skupaj je spominjalo na sodni dan, debele kaplje so polzele po licih pogrebcev, se odbijale od lakirane mahagonijeve krste ter od dežnikov pod katerimi so zgrbljeni stali ljudje in prisostvovali pogrebu. Kljub slabemu vremenu se jih je trlo. Sorodniki, nekdanji sodelavci, sokrajani, sosedje. Gospa Pogačarjeva, upokojena pediatrinja, priznana doktorica medicine, članica raznih svetov in skupščin je bila strašansko priljubljena v mestu. Dejavna je bila v nešteto društvih in organizacijah, med ljudmi pa je bila sila cenjena in spoštovana in je med nekaterimi veljala za malone svetnico. Skupnost je izgubila predano in ljubečo osebo, ki je marsikomu pomagala, po količini rož in vencev je bilo videti kot bi šlo za kak državniški pogreb. Govor so prepustili županu, ki je bil znan kot dober govorec, a nagnjen k pretiravanju, tokrat pa se k njemu ni bilo potrebno zateči, saj je imel povodov za hvalo več kot dovolj.
Njen edini živeči sorodnik, Matic Pogačar je stal nekje zadaj, saj so se k izkopanemu grobu prerinili razni tajniki ter predsedniki društev. Stopila sem k njemu, ga prijela pod roko ter pogladila po prstih. Nepremično je zrl v množico ljudi in zarenčal skozi zobe.
‘Mrhovinarji!’
‘Pšššššt. Lahko bi te kdo slišal.’, sem mu rekla potihoma in mu ponudila robec. ‘Obriši si solze.’
Pograbil je robec, si z njim skoraj prekril premočen obraz in kašljal ter smrkal vanj.
‘Ubogi Matic …’, je dejala sključena ženica, ki je stala nekaj metrov pred nama, ko ga je ugledala pod mojim dežnikom, skrušenega, z obrazom zakopanim v robec. Odpeljala sem ga proč od cirkusa, ki se je godil na pokopališču, do napušča pred kratkim obnovljene mrliške vežice, kjer ni bilo nikogar.
‘Si v redu, Mate?’, sem ga previdno pobarala.
‘Zdaj sem … prej sem se pa skoraj zadavil.’
‘Oprosti, Nisem nalašč. Kaj pa naj bi rekla?’
‘Ne vem.’
‘Vsa sva premočena …’
‘Pojdiva se preobleč.’
‘Mate! Sredi pogreba pač ne moreva oditi! Kaj bodo rekli ljudje!?’
‘Niti opazili ne bodo. Pa tudi če. Ne zdržim več.’
Poklicala sem taksi, ki naju je pobral pred žalami in naju odpeljal pred vhod bloka. Nekaj oblačil je Mate še vedno hranil pri meni, ostala je imel v svojem stanovanju.. Pokojna Metka Pogačar se nikakor ni mogla sprijazniti, da se njen sin, uspešen odvetnik s svojo lastno pisarno in nekaj zaposlenimi, peča z navadno lekarnarko. Vsakič kadar ji je omenil, da je dogovorjen z mano, in da v nedeljo, kakor sta imela navado, ne bo obedoval z gospo materjo, mu je porogljivo naročila:’ Vprašaj prosim Katjo ali bi mi hotela priskrbeti škrnicelj rmanovega čaja. Vedno, ko rečeš, da greš k njej, mi namreč upeša tek.’

Na štedilnik sem dala poln čajnik vode, medtem se je Mate v sosednji sobi osušil in preoblekel, sama pa sem bila še vedno v mokrih oblačilih od katerih je kapljalo po kuhinjskih tleh.
‘Katja, prehladila se boš.’
‘Odstavi vodo, ko zavre.’, sem mu naročila in v ogromnih copatih v obliki kužka, ki mi jih je poklonil za valentinovo, oddrsala v kopalnico. Cunje, ki so se mi lepile na telo sem zmetala v pralni stroj, kjer je bilo nekaj temnega perila že od prej, zaprla vratca in ga zagnala. Presneta reč je tako kot vsakič zaškrtala, poskočila na mestu potem pa pričela počasi srkati vodo in obračati boben. V banjo sem stopila le toliko, da sem se na hitro oprhala z vročo vodo in se pogrela.
Otrla sem se in si lase ovila v brisačo, ko je potrkal na vrata.
‘Počakaj!’, sem odrezala.
‘Scat me mudi!’
‘Takoj bom.’, sem odvrnila, nakar sem ugotovila, da nisem vzela s seboj ničesar kar bi lahko navlekla nase. Odprla sem in gola stopila skozi vrata, obuta v tiste smešne copate in s turbanom na glavi, naravnost mimo njega, ki me je zaprepadeno pogledal in zakašljal, kot bi me ne bil vajeni videti nage.
‘Si se prehladil, kaj? Ti bom dala za s sabo rman, ki sem ga pripravila za mamo.’
Tokrat ni imel robca, v katerega bi lahko skril svoj režeč obraz. Njegov smeh se je razlegel po kopalnici in odmeval od ploščic. Furija stara bi bila vesela zavojčka, a je svoj zadnji čaj popila pred nekaj dnevi. Vendar ni bil rmanov. Bila je domača mešanica zelišč. Vem. Sama sem jo pripravila. Odlična za lajšanje tegob in težav. Predvsem mojih.
Prejšnji torek zvečer se je kot strela z jasnega pojavila pred vhodnimi vrati stanovanja, zvonila in trkala je na vse pretege, ko sem odprla pa se je malodane prerinila v notranjost in takoj pričela oprezati. Ošinila je dnevni prostor s kavčem in televizijo, posmehljivo prhnila in zakorakala proti spalnici, kakor bi bila v prostoru, ki je njena last.
‘O, to pa ne! Tja nima vstopa nihče, ki ni povabljen!’, sem ji zabrusila, se postavila pod podboj vrat in jih zaprla.
‘Matic je eden od povabljenih?’
‘Ta njena opazka ‘eden od’, mi je pognala kri po žilah in skorajda sem veščo s ponvijo, ki sem jo ob brezumnem trušču pred vrati pograbila s kuhinjskega pulta, treščila po njenih umetnih, bleščeče belih čekanih.
‘To vam nič mar, milostljiva, koga vabim tja. Vas zagotovo ne bom. Lahko pa sedeva v kuhinjo. Imate na voljo natanko – pogledala sem stensko uro – devetnajst minut in niti sekunde dlje.’ Sicer nisem nameravala nikamor iti, a sem se odločila, da bom pogledala film, ki se bo začel čez petnajst minut, pa tudi ni mi bilo do pogovorov s svojo nesojeno taščo, ki je gojila do mene zamero, ker sem ji ukradla sina in se nisem pustila odgnati kot vsa njegova prejšnja dekleta. Všeč mi je bilo, kako ji nisem dovolila niti ošvrkniti spalnice in kar brala sem ji z obraza, kako se ji pred očmi riše črnordeča posteljnina na široki postelji, z lisicami, bičem, vrvmi, čevlji z vrtoglavo visokimi petami, skratka z vso pripadajočo opremo, ki bi sodila v spalnico kurbirske prasice, ki ji je speljala sinčka v svet pohujšanja. Skoraj sem prasnila v smeh, saj je nisem spustila tja zgolj zaradi nepospravljene postelje, na kateri je  med kapnami s cvetličnim vzorcem ležala moja pomečkana flanelasta pižama na tleh pa volnene nogavice v katerih sem zvečer, preden zaspim, rada brala. No, poleg tega, da je bila vsiljivka in mama mojega fanta.
‘Sedite. Čaj kuham. Boste skodelico?’ S kotičkom očesa sem jo videla, kako je s prstom potegnila po mizi in pomela s palcem po kazalcu svojih vijoličnih žametnih rokavic.
Zaškrtala sem z zobmi in si prigovarjala: ‘Calma Katjuša, calma! Ne pusti se ji, saj je to natanko tisto kar bi rada dosegla.’ Vedela sem s kom imam opravka. O njej sem vedela več kot ona o meni.
Obrnila sem se in se z ritjo prislonila ob kuhinjski pult, ravno, ko je njena prevzetnost iz svoje torbice – kakopak vijolične – izvlekla robček in ga, preden je sedla, položila na stol.
O, bemtiduš! Vsak njen gib, njen vzdih, vsaka izrečena beseda je bila poskus vreči me iz tira. E, ne boš me! Ne dam ti zadoščenja.

‘S čim sem si prislužila to čast, da so me njena blagorodnost obiskali?, sem vprašala z nasmehom za milijon dolarjev.
‘ Bržda z istim, kot ste si prislužili tole vaše ‘ljubko’ domovanje. S prijateljevanjem z Maticem, bi dejala.’, mi je siknila.
‘Kaj vraga hočete od mene?’
‘Da se ne videvate več z mojim sinom. Nikoli več. Matic ni pravšnji za vas. Oh! Oprostite, mi gospodična … VI niste pravšnja zanj, če sem povsem natančna.’
Natočila sem čaj v skodelici, odložila čajnik, preden bi ji razlila krop po brezhibni pričeski in povlekla stol bližje. Obrnila sem ga, sedla okobal nanj ter se naslonila na naslonjalo, kot zasliševalci v ameriških kriminalkah.
‘Poslušajte. O tem, s kom se bom JAZ videvala in kdo bo hodil v MOJO spalnico, odločam jaz. Mate je šel vedno prostovoljno tja, mojih dotikov se ni nikoli branil, niti ni zaradi njih hodil vrsto let k psihiatru, ki ga sicer zavezuje molčečnost, mene pa ne, veste mama Metka?  Samo pisnite še eno, pa jutri pokličem prvi tabloid, ki mi bo šinil v glavo in jim povem svojo zgodbo. Oziroma, če sem povsem natančna – vašo zgodbo. Zgodbo ljubeče in skrbne matere, ki …’
Vstala sem in jo z natančno umerjenim udarcem treščila med lopatici, da je revica končno prišla do sape, saj jo je lovila od ‘mame’ dalje.
‘Srknite malo čaja.’, sem predlagala. ‘Dobro vam bo del … Mate ga obožuje.’
‘Kaj, … kaj vam je natvezil ta nehvaležnež?’, je zastokala s solznimi očmi.
‘Ah dajte no! Ne silite me, da izrečem nekaj kar veva obe! Karkoli si že mislite o meni,  zagotovo ne presega mojega mnenja o vas.’
‘Vse sem storila zanj – vse!’, je poihtela nekoliko zaigrano, kot je bila vajena igrati vsepovsod in je s svojo igro tudi uspela prepričati. Toda ne mene.
‘Morda bi se pa morali nekje ustaviti in ne storiti ravno vsega.’
Prebledela je in z bolščavimi očmi vrtala vame.
‘Gospa Pogačarjeva … Zahvaljujem se vam za obisk, sedaj pa bi rada, da greste. Izvolijo. Saj boste sami našli ven, kajneda?’
Za nekoga, ki je premislil svoj sleherni gib in vanj vnesel vso svojo vzgojo ter vcepljeno gracioznost, se je prav nedamsko pobrala in oddirjala skozi vrata. Niti poslovili se niso, kaj šele zahvalili za čaj, kakor bi se spodobilo, pa še robček so pozabili gospa.
‘Nasvidenje Visokost!’, sem zavpila za njo, pobrala njen svilen robec z izvezenima inicialkama, ga zmečkala v pesti in ga zalučala v kot. V ponev sem vlila olje, prižgala plin in jo postavila nanj. Deset do. Ta – man. Vsula sem koruzo in se s pločevinko piva odpravila v dnevno. Zaprla sem vrata, ki jih je med svojim vihravim odhodom pozabila zapreti za seboj in jih zaklenila. Namestila sem se na kavč, izkopala daljinca izmed blazin, poiskala program in naredila dolg požirek mrzlega piva. Iz sanjarjenja, kako nervozno pritiska na gumb dvigala potem pa neučakano krene proti stopnicam in si na njih skoraj zvije gleženj, me je zdramilo nenadno pokanje. Preden sem se izvila izpod deke, si nadela copate in odbrzela v kuhinjo, da bi na ponev postavila pokrovko so kurčeve kokice že frčale po kuhinji.