V velik kozarec limonade si je stresel še eno vrečko rjavega sladkorja, zavedajoč se, da ne gre za pravi trsni sladkor, ki naj bi bil bolj zdrav, temveč le za običajen obarvan cukr, jo premešal z dolgo kovinsko žlico, kakšno dobiš ponavadi ob sadni kupi in srknil. Skremžil se je, odrinil kozarec k robu mize in namignil natakarju, ki je slonel ob vratih in kakor jastreb motril goste, naj stopi bližje. Skoraj se je dotaknil mize s čelom, tako globoko se je priklonil, ko je prevzel naročilo gospoda, čigar obraz je prepoznal s fotografije objavljene v nekem finančnem časniku poleg članka o trženju. Seveda ga ni prebral, vedel pa je, da  je pomemben in uspešen, kar je bil zadosten razlog za prilizovanje. Bolj, ko si ustrežljiv, večjo napitnino pustijo. S tem se nekako odkupijo za vsa nepotrebna tleskanja s prsti, da bi izrazili svoje neutemeljene pritožbe ali pa zbadljive prošnje, s katerimi so včasih kar tekmovali med seboj, komu bo bolj uspelo ponižati natakarja, ali pa preveriti kako nizko se je osebje, v pričakovanju dodatnega zaslužka, pripravljeno spustiti.
‘Bi gospod raje naročili kaj drugega?’, ga je nadvse ustrežljivo pobaral.
‘Pivo.Točeno. Ledeno mrzlo.’, je hladno odgovoril, saj je hotel le čim prej narediti požirek nečesa, kar bi mu vsaj malo prijalo, čeprav se je alkoholu praviloma izogibal. Po njem ni imel ostrih in zbranih mislih, resnici na ljubo pa ga je že sama misel o tem, da bi ne imel popolne oblasti in nadzora nad seboj, spravljala ob pamet. Zato ga je v tistih redkih trenutkih, kadar je to kontrolo izgubil, odneslo v temen in zastrašujoč brezup.
Pričakujoč, da bo naročil kak drag viski ali konjak, vajen bahaštva ostalih  strank, mu je natakar nekoliko razočaran nad izborom odgovoril:’Vsekakor!’, saj je bil skorajda prepričan, da prejemniki nagrad za reklamne kampanje, kolikor je razbral iz  tistih nekaj vrstic, ki jih je uspel prebrati od trenutka, ko mu je v napol praznem lokalu postregel z limonado, ne pijejo piva.
‘Kakšno pivo pa prinesem?’ se je tokrat raje izognil nespretnemu vikanju, ki se je malenkostno spogledovalo celo z onikanjem, izpadlo pa ni nič bolje, kot če bi vprašal,’ bi raj kej druzga?’, s tem da je Z zvenel nekako med zjem in cjem, tako kot Italijani izgovorijo zero ali pa zucchero. ‘ Bi raje svetlega ali temnega? Imamo izvrstnega … ‘, je pričel z nedvomno dolgim naštevanjem, a ga je takoj prekinil:’ Prinesite mi eno veliko točeno pivo. Hladno. Lahko mešanega?’
‘Seveda! Takoj prinesem.’

V ‘lounge bar’, ki je bil dokaj skromno obljuden za pričetek petkovega večera, so zahajali predvsem ljudje iz poslovnega sveta in z estrade, klientela pa je zaobjemala tudi mogotce, katerih vir zaslužka ni bil ravno znan, njihov sloves pa je vsakemu dokaj razsodnemu človeku veleval, da naj brzda svojo radovednost in vprašanja s čim se kdo ukvarja?, v prisotnosti teh mrkogledih potomcev minotavrov, niti ne načenja, saj bi se znalo zgoditi, da bi se gladka lobanja koga od njih zalesketala preblizu nosu radoznalega izpraševalca.
Lastnik bara je bil nekdaj precej priljubljen popevkar, ki je odprl nekaj lokalov v prestolnici in enega ali dva na obali, tradicionalne koncerte pa je bolj iz nečimrnosti ter za ohranjanje stare slave, kakor pa iz kake druge potrebe, prirejal le še ob valentinovem. Nekoč je namreč veljal za lomilca ženskih src, sedaj pa je bil le še en osivel ‘šlager pevač’, kakor so se iz njega norčevali mladi povzpetniški japiji, ki so se zgrinjali v njegove lokale in vodili domov še mlajše lovače, ki so se nadejale, da bodo nekoč ujele enega od njih, mu rodile otroka in lagodno živele, bodisi pod njihovim okriljem ali pa od njihovih alimentov, s kakim kvazi umetnikom, ki ustvarja skulpture iz ribjih konzerv in pločevink pelatov in še čaka na svojih petnajst minut slave, ali pa se verjetneje zopet speča z ljubeznijo iz srednješolskih let,  ki je njeno pozornost pritegnil bolj s svojo enduro kakor z videzom, sedaj pa je zapit propadli podjetnik, a še vedno nekje globoko v sebi zaljubljen v navidezni blišč, ki ga večne gospodične trudoma ohranjajo in ga postavljajo na ogled.
‘Izvolijo!’, je že nekaj korakov preden se je približal mizi opozoril nase, predenj položil podstavek z zaščitnim znakom pivovarne, ki se ni ujemala s tistim na orošenem vrčku, in upal bi staviti glavo, da se vsebina kozarca ne ujema ne z onim natisnjenim na steklu, niti z onim na kartonastem podstavku. ‘Hvala lepa’, se je zahvalil za prinešeno pivo, oni pa je odvrnil ‘Ni za kaj’, ter potisnil račun pod rob pepelnika, kamor je že poprej del tistega za limonado, ki je sedaj stala odrinjena ob robu mize. ‘Tole odnesem?, je vprašal in skoraj prijel kozarec. ‘Prosim,’ mu je odvrnil in z levico segel po vrčku pivu, po katerem so se stekale debele kaplje. Naredil je dolg požirek, da se mu je pena nabrala na zgornji ustnici, odmaknil kozarec, ga za trenutek odobravajoče podržal pred seboj, se zadovoljno nasmehnil in se ozrl po bližnjem parkirišču, kot bi se zbal, da ga utegne kdo zalotiti pri pitju piva. Trenutno zadovoljstvo, ki ga je občutil ob nečem tako banalnem kot je uživanju ob pijači  po dolgem in napornem delovniku, pravzaprav po celem tednu, je skalil rdeč kabriolet s spuščeno streho, iz katerega je odmevala glasna glasba. Nek techno, ki ga je spominjal na študentska leta, teh pa se je nerad spominjal, saj se mu je pred oči vedno prikradla njegova prva in resnična ljubezen. Njegova edina ljubezen.
Spoznal jo je tretje leto študija psihologije, v menzi pod Maximarketom, ko sta z enakim veseljem skoraj hkrati, le vsak pri drugi kuharici naročila ‘makaronflajš’.