Pozno pomladansko sonce je prijetno grelo sadovnjak z različnimi drevesi in veje so se počasi dvigale k žarkom, saj je dež, ki je včeraj krepko namočil žejno zemljo, tudi rastline pošteno opral. Sem ter tja se je še lesketala kakšna dežna kaplja in proti eni od njih je polagoma vlekla svoje telo majhna debela gosenica.

Stokala in tarnala je, se ustavila, pomalicala kakšen list, potem pa počasi lezla naprej po stebelcu, ponovno postala in spet snedla list ter še enkrat potožila nad svojo bridko goseničjo usodo, ki ji nalaga, da mora jesti in jesti ter zopet jesti, da se ji je včasih zdelo, da se bo nekega dne preprosto razpočila!

Trudoma se je privlekla do kaplje, in ko je v njej zagledala svoja zalita lica in okroglo zavaljeno telo pokrito s kratkimi dlačicami, se je skorajda zgrozila nad svojo podobo.‘Jojme, jojme – kakšna sem!’, je malodane potočila solzo in bržda bi nadaljevala s svojim vzdihovanjem, če je ne bi premamil sočen list.

Zlezla je po drevesnem deblu navzgor, saj so se ji listje na višjih vejah zdeli bolj mikavni in niti dobro se ni razgledala po paši, že je neumorno prežvekovala. Tedaj je od nekod pribrenčal velik čmrlj, da so drobne vejice zaplale ob njegovem mimoletu. Niti pozdraviti ga ni utegnila, tako hitro je švignil mimo drevesa.

Žalostno je gledala okrog, opazovala pikapolonice, mravlje, kobilice, celo govnača je uzrla. Ta je bil tudi edini, čigar življenje se ji ni zdelo neprimerno boljše od njenega in s katerim ne bi nikoli zamenjala. ‘Bljak!’, je pomislila, ko ga je videla valiti svojo kepo. Za trenutek se je zdrznila, saj se ji je zdelo, da sliši ptičji cvrket nekoliko preblizu.

Oddahnila si je, ko je doumela, da ni v nevarnosti in brž hlastnila po bližnjem listu, skozi katerega je kaj kmalu naredila veliko luknjo, ki jo je pridno širila, dokler ni pohrustala prav celega lista. Lotila se je novega in ga že dodobra obgrizla, ko je visoko na nebu ugledala par prečudovitih pisanih kril.

Spuščala so se vedno nižje, bila so že tako blizu, da je uspela videti vse barve na krilih,.a so se dvignila, zaokrožila po zraku, na koncu pa so pristala nedaleč od nje na sosednji veji. Očarana je občudovala to eleganco, to prelestnost in ko je čisto potihoma rekla: ‘ Kako je lepa!’ se je nenadoma obrnila k njej in jo prav dobrohotno pozdravila.

‘Pozdravljena Gabi!’, ji je dejala prekrasna metuljčica. 
‘A … a me poznate, gospodična?’, jo je nekoliko zmedeno in rahlo v zadregi, da se taka krasotica sploh pogovarja z njo, vprašala gosenica Gabi. 
‘Kaj bi te ne poznala, tepka?’, se je nasmehnila metuljčica Meta:’Saj sva vendar sorodnici!’

Gabi je bila prepričana, da se Meta norčuje iz nje, in je osramočeno pričela lesti proč. Kar na jok ji je šlo. Vendar se metuljčica Meta Morfoza sploh ni šalila. Še pred kratkim je bila tudi ona okrogla mala gosenica, ki se je pridno prehranjevala in se redila, vse dokler se ni nekega dne zabubila in se v kokonu spremenila v čudovitega metulja.

Metuljčica Meta Morfoza je gosenici Gabi pripovedovala vse nadrobnosti glede preobrazbe, Gabi pa je s pobešeno čeljustjo strmela vanjo in kar ni mogla verjeti svojim ušesom. ‘Tudi jaz bom nekoč metulj?’, jo je začudena vprašala. ‘Metulj s pisanimi krili in bom lahko letala okrog in ne bom debela in kosmata in gr …

Meta jo je prekinila sredi stavka in jo pomirila ter ji pojasnila, da tako je življenje metulja že od samega začetka časa. Najprej je jajčece, potem gosenica, ki neprestano je in se redi, zato, da se lahko potem spremeni v bubo iz katere čez čas zleti prekrasen metulj. Tak kakršen je Meta in kakršen bo tudi Gabi.

Gabi se je na moč razveselila te novice in pričela s še večjo vnemo glodati list na katerem je bila, saj je komaj čakala, da se bo lahko zabubila in kasneje postala metulj, da bo lahko frfotala s krili in letala visoko, visoko pod oblaki. Zlezla je do kaplje in se vnovič pogledala. Ni se ji več zdelo, da je groznega videza. Sedaj je vedela, da tako pač mora biti.

Zato kadar boš videl gosenico, kako se plazi in boš pomislil kako je nagnusna in škodljiva in te bo imelo, da bi jo zmečkal, tega nikar ne stori! To bitjece bo nekoč prečudovit metulj, ki ti bo nemara kdaj polepšal siv in turoben dan ter ti bo pričaral nasmeh na obraz, prav tako kot ga je Meta pričarala mali gosenici Gabi.