Ljudstvo je besno! Z največjo furijoznostjo komentira članke, ki razgaljajo nečedne posle heroja slovenskih src, vihtijo pesti s še večjo vnemo kot on v boksarskem ringu, stopajo mu v bran, kajti taka ljudina kot je on pač ne more biti baraba in goljuf. Davčni utajevalec. On je preprost človek, ki izhaja iz skromnega okolja in kaj takega niti v sanjah ne bi storil. On ve kako je biti ‘mali človek’. Vse kar ima si je priboril. Dobesedno. V lastnem znoju in krvi. Svoji in tuji. Zaveden je bil! Kaj pa se on spozna na finance in bančništvo? No, pa saj se niti ni treba kaj dosti razumeti na posel. Zadostuje vedenje, da mora denar krožiti, pa četudi le po nevidnih poteh v atmosferi zemeljske oble s pomočjo digitalnih transakcij s katerimi lahko prek nekega podjetja, ki niti transakcijskega računa nima, kaj šele kakega zaposlenega, samemu sebi prodaš nepremičnino. Nekako tako kot sta Šlemil in njegova soproga ves dan srkala sladek konjak podajajoč si kovanec za tri groše in natakajoč si pijače, dokler ni bil sodček prazen. S to poglavitno nezanemarljivo razliko, da se ta sodček zlepa ne bo spraznil, kaj šele, da bi mu prišli do dna.  Kje pa. Majceno smo zajeli po gladini. Tistih nekaj deset ali sto tisoč evrov, ki naj bi jih domnevno utajil Mr. Simpatikus, so komaj slišen prdec s komaj razpoznavnim neprijetnim vonjem preden se lotiš čiščenja greznice za katero se ti niti ne sanja kako globoka je in kaj utegne iz nje priplavati na površje.
Ravno njega so novinarji našli, da ga žrtvujejo škandalov in špektakolov žejni raji, kaj? Kje so ostale velike živine, ki so poneverjale in utajevale davke?! Dajmo no malce počakat. Menda ne mislimo, da nam bodo mediji postregli s celotnim seznamom imen in to celo po vrsti od najnižjega zneska do najvišjega, začenši s tavženti pa naprej na milijone, milijarde in vse do bilijonov in trilijonov, ko se ti od ničel zvrti in si niti predstavljati ne moreš koliko denarja to pravzaprav je? Tudi oni morajo od nečesa živeti in ker od vsakega prodanega izvoda plačajo tudi davek, bodo rajtam raje razpršili informacije v čim več člankov, prodali čim več cajtungov in beležili več klikov kot pa če bi zgolj enkrat samkrat objavili listo zmenetov poleg pa še njihove naslove, da bi jih šli lahko za ušesa zvleči ven na cesto.
Pa tudi če bi … se to ne bi zgodilo. Nak! Pr’ nas ne. Ker mi smo družba, ki ukrepa proti tujcem, ki nimajo ničesar, ne pa proti domačim vplivnežem in bogatunom, ki se bogatijo in okoriščajo, če že ne na nepošten način pa vsaj na sporen in sila sumljiv. Nismo mi Islandci, bog jih nima rad. Da bi zbrana drhal z ulice vplivala na notranjo politiko in zahtevala odstop kakega državnega funkcionarja. Premierja celo! Zato imamo zakone! Zakone, ki se jih je treba držati in upoštevati, v vsej njihovi striktnosti in jasnosti, če pa si dovolj premožen lahko najameš ljudi, ki v teh zakonih najdejo obvode in obvoznice, po katerih se lahko izogneš davkariji na povsem legalen način in četudi te potem skušajo pribiti na križ, lahko z docela mirno vestjo rečeš, da nisi kršil nobenega zakona in da nisi nič kriv, saj nisi storil nič nezakonitega in si ravnal dosledno in striktno po črki zakona.

Kar predstavljal sem si Zavca kako takisto kot Jožef Malek pred ljudskim sodiščem neumorno ponavlja: ‘Jas nisn nič vedo! Meni so f toti UPS firmi rekli, da mi bodo o – pleme – nitili premo – ženje. Ka vi vete kolko udarcof sn jas f glavo dobo? A mislte da sn jas zmožen totih finančnih špe – kulacij in mal – verzacij? Nisn kriu!’
Ne vem kaj si mislite vi, vendar jaz verjamem, da govori resnico. Prepričan je, da ni s tem nič narobe. Da ni nič zagrešo. On NI utajeval davkov! Poslužil se je inovativnosti svetovalca, ki mu je predlagal ‘davčno optimizacijo’, kar pravno formalno in zakonsko ni goljufija, ampak poslovna poteza rezervirana za tiste, ki se smejo odločiti kje in kako ter komu bodo od svojega denarja davek plačali. Tebe – uboga para – nihče nič ne vpraša. Še preden dobiš svoje fičnike, ti davek že poberejo. Če ti ga pa poberejo premalo pa te tudi obvestijo in ni – ni variante, da bi se plačilu izognil.
Ravno, ko bomo pomislili, da smo se nekje po vstopu v rov pričeli vzpenjati, in da smo se povzpeli na sam vrh družbene lestvice ter se znašli na glamuroznem dobrodelnem banketu med sami imenitnimi in dobrosrčnimi ljudmi, ki svoj težko prigaran denar radodarno podarjajo za pomoč revnim in shiranim otrokom po svetu, bomo ugotovili da smo pravzaprav treščili ob samo dno človeške družbe, in da je ravno ta sodrga v frakih kriva za stanje kakršno je.
Kako globoko seže torej zajčja luknja? Do vrha.
A tako kot ti in jaz – tudi oni – spijo mirno. Vedo, da niso storili nič narobe. Kajti, če bi – potem bi kazensko in premoženjsko odgovarjali. Po črki zakona. Sleherno črko zakona pa spiše kdo? No kdo? Takooo! In kje so ti ljudje? Pa ja! Na banketu. S figo v žepu se tikajo, omikajo in dobrikajo en drugemu.
Tudi v tej rundi smo po pički dobili mi. Z rokavico polno podkev, mi tesla pa mislimo, da gre za pošten boj.
ROFL