Takole mimoteve (mimogrede televizijskega aparata) na proti zaslonu obrnjeno uho ujamem vest, da so, po glasu posebnega poročevalca iz Londona sklepaje, v Kraljestvu njenega visočanstva neki milosti polni ljudje v Afriko namenili odstotek (1%) zbranih sredstev z dobrodelnih dogodkov, ostalo pa so zapravili za prirejanje razkošnih zabav, ki jih je omenjeni dopisnik označil kot nezaslišane, razvratne in neprimerne, češ, da so se gospodje in gospe finančno okoristili z dobrodelnostjo.
Te filantrope, te čuteče in usmiljene dobrotnike sedaj vlačijo po zobeh in jih predstavljajo kot najbolj gnusne gnusobe v nam znanem vesolju, ne pomislijo pa, ako bi oni ne organizirali teh dobrodelnih srečanj na katerih so zbrali tisti sedaj tako sporen odstotek, ki je, če sem dobro čul, znašal okoli sto petdeset tisoč evrov, pomoči potrebni Afričani ne bi dobili niti toliko!
Mar to, da so se ljudje po hvalevrednem zbiranju sredstev malce pozabavali še sami, ni nekaj povsem razumljivega? Saj so darovali sredstva, težko prigaran denar in si v svojih natrpanih urnikih rezervirali en večer posebej za te nesrečne črne duše. Zanje so smuknili v najlepše gvante ter najbolj elegantne obleke ter si nadeli svoje najdražje šolne in se udeležili dogodka, ki je pravzaprav omogočil, da so sploh kaj zbrali za uboge v Afriki.
Sedaj pa nekateri trdijo, da to ni dobrodelno, če levji delež vtakneš v svoj žep, oziroma ga nameniš za šampanjec, izbrano jedačo, kokain in elitne spremljevalke! Za božjo voljo! Kaj pa naj bi? Povabili na zabavo prebivalce nekega zakotnega, od boga in človeštva pozabljenega, predela Ruande!? Saj bi bili tako zmedeni, da se niti primerno vesti ne bi znali, da kako bi to vplivalo na njihove želodce nevajene zahodnjaške hrane ali pak hrane nasploh, niti ne izgubljam besedi.

Njihovo udejstvovanje, ves trud, vsi fizični napori, ki so jih širokogrudno in nesebično vložili v organizacijo si zaslužijo odobravanje. Niti sanja se nam ne s kakšnimi logističnimi peripetijami so se morali spoprijeti in jih za uresničitev tudi prebroditi, da jim je uspelo vse te srčne ljudi zbrati na kup. To ni vaška veselica ali pa srečanje društva kmečkih žena!
Da uspešno izpelješ tak dogodek so potrebne nadnaravne organizacijske sposobnosti, nadčloveška potrpežljivost in razdajanje, ki si jih jaz (ki to obzervacijo tipkam) in ti (ki boljšega početi nimaš, kakor, da jo bereš), torej le dva uboga slehernika, niti predstavljati ne umejeva, kaj šele, da bi si drznila ali pa celo smela tem dobričinam, tem übermenschem soditi in nanje zviška gledati, ko pa sva le za spoznanje znatnejša od njihovih čivav in brezdlakih mačk, ki jih übermädchen nosijo s seboj v svojih pozlačenih torbicah.
Torej … čemu tako obsojanje? Takšen kraval in zgražanje, ko pa so konec koncev za izboljšanje gmotnega položaja sestradanih črnčkov naredili mnogo več kot prej omenjena midva?
Tista oranžna škatla instant riža s katere sije obraz nasmejanega rojaka s košatimi obrvmi, jim je nedvomno povrnila vero v človeštvo, upanje da obstaja boljši jutri in da bodo morda tudi oni nekoč takole veselo zrli v svet, odeti v moder reklc in belo srajco, ki jo bo krasil metuljček.

Saprabolt! Že samo s srajco bi bili zadovoljni!
S koščenimi ročicami jemljejo darove, ki jim jih delijo, njihove že tako izbuljene oči skorajda izstopijo iz jamic ob obilju, ki ga prejemajo.
Morda se nam zdi, da je pa en samcat odstotek vendarle preskop. Ampak to se nam le zdi!
Nekaj denarja bo šlo tudi za organizacijo novih dobrodelnih eventov, kjer bodo nemara zbrali še več in bodo lahko tudi darovali več. Dali so jim mnogo več kot gre sprva slutiti. Dali so jim Upanje. Dali so jim Sanje!
Nekoč, ko bodo odr … no… če bodo odrasli … bodo razumeli. Beli človek ni slab. Dober je. Vendar je še bolj dober do sebe. Ah, ta zahodnjaška filozofija. Še vsem zahodnjakom ni povsem jasna, kaj šele tam nekim suhljatim zamurčkom s popki prilepljenimi ob hrbtenico, po katerih se pasejo navidez orjaške muhe.
Težko bi se človek odločil čemu pripisati bledež tekajoče dece. Malariji ali dejstvu, da vrečke iz škatle nimajo kam dati vreti.
‘Piši James.’, dahne uglajen, na prečko počesan gizdalin v svoj monokel.’ V naslednji pošiljki moramo pripeljati tudi vodo.’
‘Bo Evian ustrezala George?’, odvrne James, in si med krive zobe vtakne ustnik slonokoščene pipice.