Prvomajski prazniki, klavrni kakršni so bili za večino, pa ne le zavolj vremena, se počasi iztekajo. Drugi maj je bil in ostal praznik, čeprav so pred nekaj leti naši vrli parlamentarci v predlogu o uravnoteženju javnih financ razglabljali o tem, da bi ga ukinili.
Saj veste … to naj bi vplivalo na povečanje produktivnosti, gospodarska rast bi zaradi tega delovnega dne segla v višave in bi si v nekaj letih povsem opomogli, rešili vsa zavožena podjetja, propadle banke in bi izničili ostale malverzacije in nečednosti, ki so nas do sem pripeljale. Seveda ne gre pozabiti tudi tega, da bi imeli delodajalci nekaj manj stroškov … oziroma nekaj več dobička, saj bi bili na delovnem mestu in bi pridno delali, ne pa ležali doma.
Modro in preudarno, kakor znajo le oni, so se  – naj jim bo stokrat poplačano, tako na zemlji kot na nebu –  odločili, da ta en dan, potem ko so ukinili drugi januar, svojim podl … eeerm … državljanom velikodušno pustijo. Ob tako ljubeznivi gesti, polni dobrote in razumevanja človek skorajda pozabi, da situacija spominja na zakon, kjer glava družine grozi, da bo izklopil elektriko in zaprl gretje, nakar misel opusti, celotno gospodinjstvo pa je prepričano, da si tako ljubečega kapota ne zasluži.
Hvala! Hvala! Stokrat hvala! Hvaležnost ljudstva je brezmejna! Vsi zaposleni prek avtorskih ali podjemnih pogodb, brez pravic do povračila stroškov za prevoz in malico, brez pravic do dopusta in regresa, neupravičeni do bolniškega staleža se vam iz dna srca zahvaljujejo:
vsi, ki delajo najbolj težaška dela v proizvodnji in skladišču prek študentskih napotnic, vsi samozaposleni, ki ne vedo kje in kdaj bodo padli v nov projekt, vsi samostojni podjetniki, ki jih je delodajalec prisilil v odprtje espeja, da lahko strežejo v lokalu ali pa plačujejo najem pisarniške mize ter prenosnega računalnika na katerem za ugledno novinarsko hišo štancajo članke v različne publikacije, vsi pripravniki, ki jih nehumano izkoriščajo in jim obljubljajo službo, vsi tisti delavci, ki prek agencij za zaposlovanje opravljajo enako delo kot redno zaposleni, a za manjše plačilo, vsi tisti, ki so zaposleni za krajši ali polovični delovni čas, opravijo pa mnogo več ur, a jih tako kot ostali, ki imajo viška ur, oziroma nadur, ne dobijo nikoli izplačane, jim propadejo ali pa jih v najboljšem primeru smejo koristiti. Kakopak, uro za uro. Ura je pač ura – šestdeset minut šteje in ne petinsedemdeset minut ali koliko že pravi mit, da je nadurna ura več vredna od običajne?
Seveda ne smemo pozabiti na hordo brezposelnih, ki iz dneva v dan pošilja(mo) vloge, prijave in prošnje na različne naslove objavljene na raznoraznih portalih in straneh, se takole spotoma, ker pač pametnejšega dela nimamo, ukvarjamo še z detektivskimi in preiskovalnimi zadevščinami, saj je treba preveriti, ali nima nemara Na –Teg d.o.o. blokiranih računov, ali posluje po predpisih, ali je na črni listi neplačnikov, ali delujejo legalno ali ne in kar je še takih podrobnosti, ki bi morale biti urejene in preverjene od pristojnih inštitucij in inšpektoratov, vendar pustimo malenkosti.
Če greš delat nekam, ne da bi prej preučil njihovo likvidnost si pozabil na pregovorno previdnost, si si sam kriv! Tega, da bo take reči preveril denimo Zavod za zaposlovanje res ne moremo pričakovati. Oni imajo pri armeji brezposelnih, ki jih vsakodnevno gnjavimo s podatki o morebitnih tečajih, izobraževanjih in usposabljanjih, ki bi nam morda lahko pomagali k večji in boljši konkurenčnosti na trgu delovne sile, pa s potrdili za knjižnico, da ne plačujemo članarine – banda brezdelna, preprosto prepolne roke in ne utegnejo narediti še tega!
Veseli bodimo, da nismo eden od tistih, ki je pridno delal in ostal brez plačila. Ali pa je delodajalcu celo dolžan najemnino za pograd, s katerega je vrgel svojega kolega, s katerim sta izmenjaje ravnala hrbtenico na trdem jogiju po deset, dvanajst ali več urnem delovniku na delovišču v tujini, kamor so ga zvabili z obljubami o poštenem plačilu.
Veselimo se že odgovora o neizbranem kandidatu, saj nam s tem vsaj nekako potrdijo naš obstoj in nam razblinijo dvom, da vsa naša elektronska pošta roma v črno luknjo medmrežja, poslane kuverte pa jim koristijo za prižiganje cigar. Veseli bodimo vsakega povabila na razgovor, dasiravno gre za podjetje, ki vabi v svoje piramidne vrste nove pajace, ki so pripravljeni vplačati 50 evrov, da sploh lahko začnejo delati, ali pa novačijo nove neizprosne in brezčutne prodajalce sesalcev, s poslovno žilico, ki bi iz človeka iztisnili zadnji cent. Prav tako je treba biti vsaj vesel, če ne že vzhičen, če ti na razgovoru v agenciji zaupajo ime podjetja za katerega iščejo kader.
Tako mentaliteto si je treba vgraditi v naše trde nezadovoljne betice, če hočemo v življenju kaj doseči. En drugemu smo konkurenca! Zato si moramo metati polena pod noge, si nagajati, biti nevoščljivi tistim, ki dobijo plačo in privoščljivo gledati na tiste, ki so se pustili opehariti, se v špecializiranih skupinah prerekati z ostalimi iskalci zaposlitve in biti en drugemu trn v peti. Le to nas bo pripravilo na morebitno zaposlitev, na ta način bomo dobili trdo kožo in ne bomo podlegli pritiskom, mobingu, ustrahovanju in ostalim radostim zaposlitve že v prvem tednu.
Kakšna enotnost nekaj!? Kakšno tovarištvo? Pozabite tisto ‘Delu čast in oblast!’. Pozabite ‘Živel prvi maj, praznik dela!’
Tovariši in tovarišice, prekarci, prekarke, podplačani izkoriščani delavci, obubožani upokojenci, zaposleni za določen čas z  možnostjo podaljšanja, brezposelni konkurenti na trgu dela in ostali … Ne druži nas skupen boj.
Druži nas negotovost. Negotovost kaj bo jutri, kaj naslednji mesec … to nas dela žive. Večno vpraševanje in skrb sta olje in gorivo naših motorjev, ki bodo morali še dolgo brneti za tovarnarja in polnjenje njegovega žepa, za kapitalistovo nikoli sito žrelo in za  ustrežljivo gospodo, ki nam pravico do dela blagohotno podaljšuje do sedeminšestdesetega leta.

Prvi maj je mrtev! Naj živi prvi maj!