Vstopivši v drugo tromesečje četrte dekade svojega življenja, na točki, ki je bližja smrti kakor rojstvu, ob trpkem zavedanju svoje minljivosti opažam, da se mnogo pogosteje oziram vase in v sebi vzpostavljam nek dialog s samim seboj, s svojim notranjim jazom, se usklajujem znotraj sebe in v svojih mislih, uglašujem svoje vibracije s svetom, skušam doseči ubranost z okolico, težim k temu, da bi dosegel notranji mir, ki bi se izražal tudi navzven in bi postal poduhovljeno bitje, ki resonira z vsemi živimi bitji v čudoviti evfoniji, ki pa še ne dosega evforije, temveč je ravno pravšnja in me privzdigne le toliko, da sem nekoliko nad ostalimi povprečneži, vendar ne tako zelo, da bi si morali izpahniti vratove, če bi hoteli pogledati v moje razsvetljeno obličje, vseeno pa na tolikšno raven, da bi lahko še vedno pokroviteljsko sral po njih in bi bili ob tej blaženosti, ki so jo deležni, da smejo mojo verbalno diarejo vsrkavati, hvaležni.
A tega ne moreš storiti ne da bi prevzel neke miselnosti, nekakšne ustaljene forme, neke že uveljavljene religije, ki je ljudem blizu, ki jo poznajo, jo sprejemajo zaradi njenih načel, principov in vsesplošne dobrobiti za človeštvo, obenem pa mora biti tvoj pristop k temu in posledično tudi podajanje svoje nadduhovnosti nekoliko inovativno in vsaj malo izven konteksta, z dodanim prgiščem ekscentričnosti, s ščepcem mističnosti in tako kot se za vse dobre in prepričljive retorike, guruje, senseije in ostale mentorje, ki slehernike pripeljejo do spoznanj, do katerih s svojimi omejenimi percepcijami ne bi zmogli priti sami, spodobi, tudi kanček duhovitosti.
Kajti, kaj ti bo notranji mir in vsa poduhovljenost, če je ne moreš širiti, kazati in se z njo konec koncev tudi pobahati, pri tem pa ljudem narisati nasmeha na obraz, medtem ko ti odobravajoče kimajo in polnijo mošnjiček?

Osebna rast in religije

Odločitev, da bom torej postal boljši človek, je padla. Vendar katero izbrati? Krščanstvu so dnevi šteti. Ne bom se obregal ob njihove zablode in hinavščino, to me namreč lahko kaj hitro potegne nazaj na stara pota s katerih bi rad sestopil, temveč bom izbiral kot pohleven potrošnik. Dandanes je tisto kar človeka-kupca pritegne lična embalaža z vpadljivim in všečnim logotipom. In ta njihov je slab, potreben prenove in posodobitve. Presušen, trpeč, krvaveč, shiran možakar upadlih lic, ovit v plenico, pribit na križ pač ni nekaj kar bi privabljalo nove vernike.
Njuejđerske fore so izpete in se vanje niti ne nameravam poglabljati, kaj šele, da bi resno pomislil o prevzemanju njihovih mavričnih verovanj, delno zato ker bi se kvinoje in petja pesmi okoli ognja kaj kmalu naveličal, vesoljna entiteta, spiritualno bitje ali neka višja Zavest onkraj našega dojemanja, ki bi se odločila uporabiti moje telo za kanaliziranje, pa utegne povzročiti dogodek, čigar krvave in brutalne posledice, bi še dolgo odmevale širom Vesolja.
Budizem – ta pa je všečen. Vsaj logotip. V primerjavi s tistim na razpelu je videti precej bolj zadovoljen sam s seboj in s situacijo v kateri je. Vitalen, gibčen, nasmejan in več kot očitno razsvetjen! Po nekaj googlanja ugotovim, da se nekateri namesto v oranžno odevajo tudi v vijolično, kar bi bilo še bolj kul. Kul je namreč poglavitnega pomena, če hočeš uspešno bulšitat.

Bulšit

Kakopak je treba za pitanje z njim najti primerne odjemalce, ki jih v današnjih časih -bodimo nadvse odkriti – ne manjka. Ljudje želijo neko instant potešitev svojih potreb po navideznem razsvetljenju, katarzo pa bi radi dosegli na načine, ki bi jim vzeli čim manj časa in energije, z minimalno vloženega truda, po možnosti s kakim preverjenim pristopom, ki ga opeva tudi kakšna cenjena oseba iz sveta šovbiznisa, blišča in estrade ter je po merilih naše družbe v raznoraznih registrih navedena kot dobičkonosen igralec, uspešen podjetnik in hitro vzpenjajoč se posameznik po lestvici slavnih in bogatih, ki brez kakršnihkoli zavor, če jih le kdo povpraša o tem, z največjim veseljem delijo svoja izkustva o soočanju s strahovi, z depresijo, z nespečnostjo, neješčostjo, debelostjo, izgubo bližnjega, s peko borovničevih kolačkov ali pa mnenja o ploščatosti našega planeta ter o tem kako se vesti, kaj jesti in kak Človek biti, da bo naše bivanje na Zemlji znosnejše, lepše in karseda prijetno ter kako skupaj ustvariti čudovit Svet.

Krasni novi svet

Za nekatere vsekakor je. Predvsem za  tiste, ki znajo leporečiti, se hinavsko smehljati, govoriti eno, delati drugo, se prikladno obračati po vetru, biti pri tem lepi in prijazni, všečni in nadvse pozitivni, sprejemljivi ter družbeno odgovorni, ko pa odstraniš fasado in ves pomp pa presenečeno ugotoviš, da gre za krinko pod katero se skriva nič kaj lepa slika, ki ni nikakor v skladu z njihovim blebetanjem in bleščečim nasmehom.
En tak primer je najbogatejša Slovenka, ki ustanavlja dobrodelne fundacije, ki se ukvarjajo z nepremičninami, odpira slamnata podjetja, hčerinske družbe in se poslužuje optimizacije davkov potem pa brezposelnim gospodinjam v šlafrokih in z viklerji v laseh pamet soli kako živeti, da bo svet boljši.
»Denar je le vmesna valuta za neki izdelek ali storitev, ki smo jo izvedli. Denar sam po sebi ne pomeni nič, pomembno je, kaj zanj dobimo.«, je izjavila za revijo Zarja in utajila nekaj trijiavžentov evrov.
Zna Talking Tom reči: ‘Prekleta pizda prevarantska dvolična!’ ?
Da stika z realnostjo tale uš nima, nazorno kaže njena zadnja izjava v članku, ki je malodane primerljiva s tisto od Mariah Carey, ki je podhranjenim Etiopijkam zavidala njihove šlang postave, ali pa tisti, ki jo je domnevno izustila Marija Antoinetta, ‘naj pa brioše jedo …’, katere zali privilegirani obrazek so podložniki zadnjič uzrli, ko je glavico pod giljotino dela.

Zaradi podobnega odmika od dimenzije navadnih državljanov jih je po gobcu skorajda dobil tudi direktor LTH, ko je delavcem, ki niso prejeli plač, v upanju, da bo deloval prizemljeno in povezovalno, bleknil, da natanko ve kako je, če človek nima soldov in gre v štacuno po špecerijo pa je račun na blagajni eins, zwei dvesto evrov …
Ko pomislim malo bolje tile še zdaleč niso edini primer totalne hipokrizije, ki kar bode v oči, temveč je teh že toliko, da jih niti ne opazimo več, če že jih pa gredo mimo nas kot tokijski ekspresni vlak. Švigne, nam razkuštra lase, dvigne prah in že ga ni več.
Se spomnite ganljivega govora o podnebnih spremembah ob prejetju Oskarja? Če ste ga videli, se gotovo ga. Ne vem pa če ste videli in brali članek, ki je razkril, da DiCaprio po nebu leta s svojim privatnim aeroplanom in je en navaden Hinko.
Tudi pop diva in avtorica uspešnic kot so ‘Indepent women’, ‘Bills, Bills, Bills’ in ‘Beautiful Liar’ lahko mirno sede poleg Stevea Jobsa na vagonček rezerviran za licemerne in izkoriščevalske Jenkije, ki v državah tretjega sveta na plečih zgaranih delavcev gradijo svoje gigantske imperije v Ameriki, dajejo intervjuje za prestižne revije in se smehljajo z njihovih naslovnic.
Sicer  ni znano ali bodo šivilje v šrilanških švic fabrikah, kjer izdelujejo Beyoncine cuje za fitness, poleg rednih izplačil, ki znašajo vrtoglavih 21 000 rupij, kar je okroglih 131 evrov, odslej prejemale tudi dodatke in nagrade za svoje delo,  bi jim pa gospodarica lahko podarila svojo singlco ‘Survivor’, vsekakor pa si poleg Grammyja zasluži tudi nagrado za najbolj licemersko delodajalko.

Licemerje

Enote za merjenje ‘obraza’ žal nimamo, se mi pa nekako dozdeva, da četudi bi si jo kdo izmislil in kasneje zasnoval še aparat ali nekakšen merilec, bi kazalci kaj kmalu zmedeno pričeli opletati okrog, saj je pogosto tako, da so tisti, ki so ‘brezobrazni’ tudi dvolični ali pa imajo celo več obrazov in nikoli pravzaprav ne veš natanko kateri je tisti pravi obraz, kot ti ni jasno niti to ali ga sploh imajo. Vsekakor pa vedno poskrbijo, da je  – kateregakoli si že nadenejo – všečen, še posebej tistim, ki jim želijo ugajati in bi se jim neradi zamerili.
Težava nastopi takrat, ko tisti, ki menja obraze kakor mestne gospe klobučke za nedeljski špancir do cerkve, tega sploh ne prepoznava kot licemerstvo, temveč to pojmuje kot prilagodljivost, to svojo zmožnost prilagajanja pa ima za vrlino in ne za pomanjkljivost integritete, hrbtenice in jajc.

Jajca

Ne zadošča, če premoreš toliko mod, da izjaviš karkoli se ti sprdne, s tem pljuneš v obraz kopici ljudi, jih ponižaš in jim daš vedeti, da so v tvojih očeh navadna ničeta, nevredni dihanja untermenschi, katerih obstoj je nepomemben, temveč je treba imeti toliko jajc, da priznaš svoj lasten zajeb. Saj ni treba, da misliš resno. Se pač malce pokesaš, hliniš obžalovanje in reč je pozabljena.

Seveda se da k stvari pristopiti tudi drugače. Ko se ti zazdi, da se je v tvojo podlost uprlo preveč pogledov, preprosto preusmeriš pozornost na nekaj drugega, zaženeš vik in krik, kažeš s prstom na tisto, pozoveš ljudi naj ukrepajo tudi oni, jih združiš v skupnem boju zoper nekaj kar se je zdelo narobe tebi in tako se pozabi stvari, ki so ravno tako pereče in boleče ter si jih zakrivil ti.
Dopuščam kakopak tudi možnost, da je moje dojemanje in dognanje napačno in sem se pri vsem skupaj uštel bolj kot snubec, ki je poštirkano predmestno deklino iz dostojne krščanske familije na prvi zmenek peljal na ogled predstave ‘The aristocrats’.

Človek bi se najraje umaknil v kak tajski budistični tempelj, v miru meditiral, božal tigre in se igral z njihovimi mladički, a kaj, ko pri vseh teh silnih turistih in vsiljivih oblasteh menihi najbrž niso kaj prida naklonjeni prišlekom, ko pa ne morejo niti v miru prekupčevati z zvarki za dvig potence iz rogov ogroženih vrst in kuhati zmrznjenih trupelc za pripravo tigrove masti.