Na pomolu pijem pivo iz pločevinke, kadim zvitek tobaka in gledam sonce kako zahaja za smrekami onkraj jezera na katerem se blešči odsev zahajajočega sonca. Zadnjih nekaj dni, odkar se je opazno otoplilo, večkrat pridem zvečer sem, ker nekako sklepam, da ne bo nikogar tu in napol šaljivo pravim, da tja prihajam po svoj odmerek zena, čeprav me tisto pivo, nekaj čikov in opazovanje gladine jezera, dejansko pomirja.
Sedim torej tam, srkam pivo, kadim in si mislim ‘ohmmmm …’ Vsake toliko časa mirujočo vodo preseka kaka račja družina z materjo na čelu za njo pa drsijo male puhaste račke, ali pa naredi ‘pljusk’, ko se kak krap vrže iz vode. Vabe, ki jih ribiči mečejo ali pa plovce, ki jih vlečejo iz vode se trudim ne registrirati. Zjebavljejo mi zen.
Pljuckajoč pivo in puhajoč cigaretni dim gledam torej tisto oranžno kroglo, katere moč vedno bolj pojenja. Zelen hrib, sonce, voda. Spomnim se napeva, ki k situaciji paše kot  h kavi ratluk in si potihem začnem prepevati. Sleheren samostalnik razvlečem kot testo za maznik, zavedajoč se, da kljub koreninam in ne ravno popolnemu neposluhu moje ‘beeeegaaaaaj uuuuudaaaaaviiiiii seeee’, niti približno ne zveni za zmago na izboru talentov, vendar mi za lastno dušo in uho povsem zadošča. Izpraznim piksno, pokajene čike zmečem vanjo, iz nahrbtnika izvlečem nemarno zatlačen pulover, saj je začelo pihati in se oblečem. Oprtam si ruzak, pograbim zmečkano konzervo in jo odvržem v smetnjak. Namenim se po hribčku navkreber, stopim za grm in izpraznim mehur. Popevljem si kot kaže ‘vižo dneva’, ko nenadoma na desni strani trebuha začutim topo bolečino kot bi me neviden hrust s pestjo butnil pod rebra. Dobesedno me skrivi. Nagnjen v desno in držeč se z desnico za boleč predel, lomastim proti domu, bolečina pa ne popušča temveč se celo stopnjuje, kot bi me nekdo vstavil v primež in počasi zategoval. Začutim potne srage na čelu, težko diham in truden je moj korak.