To jutro me je razžalostila novica, da je Robin Williams preminil na svojem domu. Ne le, ker se je od nas poslovil igralec osupljive, neverjetne nadarjenosti, ki je v marsičem s svojim delom, žarom in bitjem zaznamoval moje življenje. Tudi in predvsem zato, ker je v duševnih mukah odšel človek, ki je po vseh merilih bil dovolj "pomemben", da bi se družba okoli njega morala že davno zganiti in ga ne pustiti v njegovi notranji osami. Tudi in predvsem zato, ker je breizhodnosti, v katere slepi ulice se je znašel Robin Williams, tako zelo veliko v tem svetu, kjer nas nenehno bombardirajo s podobami lažne in medijsko fotošopirane sreče. 

Robin Williams je umrl star 63 let. Umrl je v obdobju, ki naj bi bil cvet življenja. Pred leti se mi je v spomin vtisnil podatek, da še danes na Japonskem živijo skupnosti, v katerih velja, da šele pri 60-ih prenehaš biti otrok in postaneš odrasla oseba. Robin Williams pa je umrl star 63 let. Toliko je bil star moj stari tata Lenard, ko se je poslovil. Imela sem trinajst let. Moja mama je bila takrat na hospitalizaciji v psihiatrični bolnišnici. Lenard je bil človek svoje generacije. Bil je sirota po obeh starših. Bil je najstarejši izmed otrok in zato odgovoren za svojega brata in sestri. Sredi vojne vihre so mu Nemci požgali dom in ga odgnali v taborišče. Preživel je. Ker je bil neverjeten. Ker je imel v sebi toliko življenja, da ga vse, kar je doživel, ni ubilo. Ne na kratki rok. A tako kot ostali tudi on ni bil podprt. Ni doživel, se ni kopal v ljubezni, ki jo potrebujemo, da bi zacveteli, zasijali. Nikoli ni ne čustveno, ne psihično, ne telesno odložil svoje travme. Zato je umrl tako zelo prezgodaj. Njegove smrti še do danes nisem dobro sprejela. Nastopila je v trenutku, ko ne bi bila smela izgubiti enega redkih ljudi, ki mi je bil, čeprav strog, v oporo. Lenard je ena redkih, a najpomembnejših oseb, od katerih se nisem poslovila. Nisem šla na njegov pogreb. Ker je bil njegov fizični odhod v tistem trenutku zame preveč. Čutim, da njegove izgube vse do danes zaradi tega neslovesa nisem odžalovala.

Robin Williams se je spopadal z odvisnostjo od alkohola. Kaj je alkohol, vem od blizu. Nobenega romantičnega čustva ne gojim do rujne kapljice. Zame je alkohol to, kar je. Droga. Najhujše oblike. Droga, ki jo je oče imel raje od mene, moje mame, moje sestre. Droga, zaradi katere nisem nikoli vedela, kakšen bo moj dan. Droga, zaradi katere sem zaradi preživetja znotraj sebe normalizirala življenjske pogoje, ki so daleč od življenjskih. Droga, po kateri sem posegla kot pubertetnica v obupu, v potrebi, da bi, na sicer povsem disfunkcionalen način, zdravila sebe. Droga, ki mi je omogočila, da se odklopim, da mi vsaj za trenutek ni treba biti navzoča v svojem življenju. Prvič sem po njej segla pri desetih letih, ko je moja mama prvič duševno zbolela. Ko ni bilo nikogar, ki bi me objel in mi dal vedeti, da se lahko vsaj enkrat zjočem. Prvič sem se ga napila pri trinajstih. Sem ena izmed tistih oseb, ki vedo, kaj pomeni piti v čakanju na tisti klik, ko te ni več, ko si omamljen, ko pozabiš na vse, kot pravi Tennessee Williams v Mački na vroči pločevinasti strehi. Ko začutiš, da te v tem hladnem svetu končno objame neka toplina. Zato mi je povsem jasno, o čem govorijo, ko alkohol primerjajo s heroinom. In mi je povsem jasno, zakaj alkohol velja za najhujšo drogo - ne le zaradi njegovega delovanja na posameznega uporabnika, temveč tudi zaradi njegovega razkrajanja oseb, ki so z alkoholikom ujete v diabolični ples alkoholne omame. 

Robin Williams se je spopadal z depresijo. Depresija je antipod življenja. Depresija je hodeča smrt. Depresija ni čustvena dolina, depresija je. Ubija življenje. Zanjo trpijo osebe, ki bi bile v drugačnih življenjskih okoliščinah, v drugačnih življenjskih in družinskih vzorcih, v drugačni družbi - v združbi najbolj polne življenja, ki bi najbolj ustvarjale, ki bi največ dajale. Depresija je kot kislina, ki polije nežen, osupljiv cvet, ki cvetu sporoča, da ni vreden, da se odpre. In potem je svet prikrajšan za enega izmed svojih najbolj omamnih cvetov. Prav včeraj sem prebrala, da ima v Združenem kraljestvu kar 8 - 12 odstotkov ljudi diagnosticirane težave na področju duševnega zdravja. Kar desetina ljudi. V tej številki niso všteti tisti, ki se mukoma rinejo skozi življenje sami, brez podpore. Ki jih bolita duša in srce. V tej številki niso všteti tisti, pri katerih se bolečina duše in srca odraža skozi telesno govorico. V tej številki niso všteti tisti, ki niso ljubljeni, niso podprti, ne cvetijo. Tisti, ki samo obstajajo. Pa še to bolj tako. Depresija je tista, zaradi katere zjutraj ne moreš vstati, ker ni radosti v srcu. Depresija je tista, zaradi katere ne moreš dihati. Fizično ne moreš dihati. Ker ti je bil dih odvzet. In ker živiš v prepričanju, da nimaš moči, da bi si dih spet vzel, ker ti pripada, ker ti je bil dan, ker je tvoj. Vem, kaj je depresija. Bila so obdobja v življenju, ko sem jo živela sama. Bila je logična posledica življenjskih dogodkov. Bila mi je položena v zibelko. Kot neizjokana bolečina težkega življenja prejšnjih generacij. Dana mi je kot ogledalo. Kot ogledalo, ki mi pravi, da sij, izžarevanje, veselje do življenja niso naravno stanje. Kot ogledalo, ki se je utelesilo v materi, ki naj bi mi dala življenje, in v mlajši sestri, ki naj bi plesala v življenju z mojo podporo in ljubeznijo. Kako globoke in močne korenine ima depresija, vem boleče predobro. Vseeno je, koliko sijem, koliko v meni kipi, vre življenje, moja mama ostaja zaprta v svojem svetu, moja sestra izbira življenje živega mrtveca. 

Pa je sijala. In ima v sebi zmožnost sreče. Ki je nazadnje nasilno, nenapovedano prekinila nit njene povezave s svojo resnično bitjo, ko je njen življenjski sopotnik zbežal iz psihiatrične bolnišnice in se obesil. V tistem trenutku je imel vse znake osebe, ki se najpogosteje zateče k takšni prekinitvi življenja. Imel je vse znake depresivnega samomorilca, ki jih je v svojem delu opredelil Andrej Marušič. Dan pred samomorom se je od moje sestre poslovil. Zahvalil se ji je, da ga je osrečila. Bila sta si sončni žarek, a kaj, ko je bil v globini duše pekel črnega blata. Kdor se je srečal na svoji življenjski poti s samomorom, ve, kako uničujoče poteza obupa zaznamuje življenje vseh, ki so čutili s človekom, ki se globoko v biti ni mogel zavedati, da ni sam in samcat v tem svetu. 

Povezani smo med seboj. Vse niti so prepletene. Zato je zgodba Robina Williamsa tudi moja. Zgodba, ki se v zdravi družbi ne bi smela tako pogosto ponavljati. Morda se sploh ne bi smela dogajati. A mi nismo zdrava družba. Zdrava družba je združba. Zdrava družba je skupnost. V zdravi družbi nam je globoko mar drug za drugega, se čutimo, smo združeni. Kot gozd. Beseda gozd v svojem izvornem pomenu pomeni združbo. Ker gozd je združba. Gozd niso samo drevesa. Niso samo ljubke veverice in srnice. Niso samo vse gozdne živali. Gozd je tudi podrastje. Gozd so tudi vsi organizmi, ki so v gozdnih tleh, ki so soustvarili bogato, rodovitno prst. Tudi mi smo združba. Vsak izmed nas je ekosistem na dveh nogah. Ekosistem, ki ga v 90-ih odstotkih tvorijo mikrobi, le v 10-ih odstotkih pa človeške, sesalske celice. Tudi mi smo združba. Ki v svoji zdravi obliki živi in deluje kot združba, v kateri smo vsi eno, pa čeprav je vsak svobodna celota. Zdravje združbe določa zdravje njenega najšibkejšega člena. Šele, ko je zdrav, šele, ko cveti in sije najbolj nesprejeti, najbolj pozabljeni, najbolj spregledani, najbolj osovraženi del nas, postanemo celi. Šele, ko je zdrav, šele, ko cveti in sije najbolj nesprejeti, najbolj pozabljeni, najbolj spregledani, najbolj osovraženi del naše družbe, postanemo združba. Postanemo zares živi.

Ksenija Malia Leban, 12. avgusta