Ko sem danes zagledala peticijo v elektronskem nabiralniku, mi najprej ni bilo jasno, o čem bi lahko bila. 
Potem sem prebrala sporočilo.

Označiti človeka, ki ga posrka črna luknja notranje osame, brezizhodnosti, neznosne dušne bolečine, za strahopetca je, milo rečeno, nesprejemljivo.

S stigmo duševne bolezni živim od svojega desetega leta. Tistega dne, ko je zbolela moja mama, sem za vso okolico prenehala biti Ksenija in sem postala le še hči obolele mame. Tistega dne je moja mama v očeh ljudi prenehala biti ženska, s katero so se pogovarjali, ki jih je zanimala, ki je imela kaj dati, in je postala uporabnica psihiatrije. Od takrat so jo ljudje ob srečanjih spraševali le še, kako je. In vsi smo vedeli, da je vprašanje enoznačno. Od takrat so me ljudje, ki so me srečevali, spraševali le še, kako je mama. Niti tega me niso vprašali, kako sem jaz. Večina me ni vprašala nič. Vseeno zakaj. Vseeno je, kaj bi morda naredili, če bi si upali. Ker niso naredili nič. 

Še huje kot narediti nič je soditi. Ljudje imamo svoje sveto prepričanje o vsem. Manj ko vemo, bolj smo zabetonirani v njem. Bolj solimo pamet vsemu svetu in vsiljujemo svoje trdno prepričanje, ustvarjeno s tunelskim vidom omejene življenjske izkušnje.

Vem, kakšno osamo povzroča stigma duševne stiske. Saj ni treba, da sočustvujete s tistimi, ki so se znašli za njenimi zidovi. A če v vasi ni toliko človeka, da bi imeli radi, pa čeprav od daleč, potem vsaj ne sodite. Potem bodite vsaj tiho. In nadaljujte svojo pot v tunelu svoje omejene življenjske izkušnje. 

Peticijo najdete na povezavi:

http://action.sumofus.org/a/robin-williams-fox-news-insensitive-comments/?sub=fb