Članek
Pečati in sledi v Knjigi obrazov
Objavljeno Aug 15, 2014

"Težko je zbrati pogum in dati pečat,
še teže pa je živeti, ne da bi pustil sled."

(AquariusFox.com)


Danes sem začudeno opazila, da sem v Knjigi obrazov preobjavila misel, ki sem si jo želela zgolj shraniti za pozneje. Morda pa se je misel objavila sama od sebe. Zato ker se je morala.

Tik pred tem sem brala objave drugih. 

Ne vem, ali še kdo med vami kdaj tako čuti, a med objavami, ki so si sledile v mojem sporočilniku, jih je bilo toliko, ki so sporočale, da so tu. Lepe, srčne objave, resnične, a s tisto primesjo želje v sebi, ki sporoča, da želimo biti pomembni za druge, da si želimo čutiti globoko v sebi, da smo vredni in opaženi, da nismo nepomembni. 

Potem pa so bile tu še druge objave. Ne vem, kako jih opažate, doživljate ali čutite sami. Jaz jih kar nekako začutim v sebi. Kar nekako se mi nekaj vklopi, kot notranji alarm, ki noče nehati brenčati. Kar ne morem se znebiti občutka, da je tista objava prežeta s pretvarjanjem. Ali - še huje - s pretvarjanjem do sebe. So osebe, ki jih poznam, za katere vem, da tu v Knjigi obrazov živijo sebe, kakršne bi želele biti, kakršne bi želele, da bi bile v očeh drugih. Ki - ne glede na to, koliko všečkov prejmejo - ostanejo nepotešene. Kako bi le bile potešene? Tisti všečki ne nahranijo najbolj resničnega dela njihove biti, tistega dela, ki je najbolj žejen ljubezni. So osebe, ki se iščejo, ki pri svojem iskanju naletijo na podobe tega, kar bi same želele biti in postati. Če bi namreč bile takšne, bi bile srečne. Kako naj vedo, da je podoba lažna? Kako naj vedo, da jih ne bo nasitila, da jih ne bo odrešila, da jim ne bo dala tega, po čemer globoko v sebi hrepenijo?

Ne govorim o tem, da sem nad tem, da bi si želela, da bi bila uzrta. Tudi sama ima svojo življenjsko zgodbo, v kateri sem se velikokrat počutila nepomembno, neopaženo, zavrženo. 

Sem pa ne glede na vse vedno vedela, da bom uzrta le, če bom sprejeta, če bom ljubljena takšna, kot sem. Da mi bo le takšna naklonjenost segla do srca, da naklonjenosti, ki si jo bom pridobila s pretvarjanjem, ne bom cenila. 

Morda imam še posebno srečo, ker sem se v življenju večkrat srečala s smrtjo. Tudi s svojo, kot morda nekateri veste. Obsmrtna izkušnja je posebno darilo. Odreši te toliko zasužnjevalne navlake. Da ti spoznanje, da je darilo vsak dih. Da si tu samo zato, da živiš. Da srkaš življenje. Da si. Kar naenkrat ugotoviš, da je vseeno, koliko priznanj boš imela, koliko strokovnih člankov boš objavila v pomembnih publikacijah, kako ti bodo govorili, da si nekaj dosegla. Ker je to samo preganjanje mavrice, ki je nikoli ne ujameš.

Morda imam še posebno srečo, ker vem, da je dovolj, da samo sem. In da mi je dovolj, da drugi samo smo. To je tisto, kar potrebujemo drug od drugega. Da samo smo. To je tisto, kar nam da srčnega zavetja in duhovne hrane in jedače. Bližina. Resnična bližina s seboj in z drugimi. Takrat je naša čaša resnično polna. In takrat v vsakem trenutku, z vsakim dihom pustimo pečat, pustimo sled.