Živi vsak dan posebej. 
Bodi osredotočen na tukaj in zdaj.
Živi brez pričakovanj.
Ne sodi.
Odpovej se potrebi po tem, da vselej veš, zakaj se kaj dogaja.
Preprosto se ji odpovej!

(Caroline Myss)

Zveni preprosto. In na neki način tudi je. Tako delujemo, ko se rodimo. Če imamo srečo in privilegij, da čas preživljamo z bitji, ki so vstopila v ta svet ali pa ga zapuščajo, nam vedno znova dajejo vpogled prav v to modrost. 

Zveni preprosto. Ni pa lahko. Ne takrat, ko smo se priučili drugačnega delovanja in razmišljanja. Takrat se moramo sleči vsega. 

In začeti pri tem, da nam ni treba razumeti, zakaj se nekaj dogaja, zakaj so ljudje takšni, kaj smo naredili, da smo sprožili določeno delovanje. Zapletamo se v svojo potrebo, da bi osmislili svet. Tako kot takrat, ko smo prišli vanj in smo morali preživeti, da bi preživeli, pa smo poskušali osmisliti vse, česar se osmisliti ne da. Osmisliti smo morali, ker smo živeli v prepričanju, da se vse dogaja zaradi nas, okrog nas, da smo v samem vrtincu dogajanja. 

To poletje sem se spet večkrat ujela v past osmišljanja dogajanja. V past delovanja, ki me je velikokrat ohranilo pri življenju - a na račun sebe. Ker sem potem sebe empatično prilagodila razmeram. Da bi preživela. Vsakokrat z manj. Vsakokrat na manj prostora. 

A to poletje sem imela srečo. Vedela sem, kaj moram storiti. Nisem pa vedela, kako, zaboga, se temu streže. Ob sebi sem imela podporo. Podporo ljudi, ki so ustavili moje kolo osmišljanja vsega. Ki so rekli, naj se ne trudim razumeti. Zakaj ko razumem, postanem brezpogojno sočutna, vserazumevajoča. In pozabim nase. Ki so rekli, naj samo opazujem situacijo. Naj vidim, kaj se dogaja meni. Naj ne jemljem stvari osebno, zakaj dejanja velikokrat niso osebna - čeprav imajo večinoma zelo osebne posledice.

Vedela sem, da to moram storiti. Ker je bilo to zame nekaj tako novega, sem stopala počasi, kot da bi se na novo učila hoditi. Zaupajoče sem segla v ponujene dlani in se pustila voditi na pot dojemanja, ki mi je bilo doslej tuje.

Tako sem se prvič zares ustavila in prenehala osmišljati patologijo dogajanja. Prvič sem dosegla takšno odmaknjenost, da situacije, ki je bila nadvse osebna in ki lahko vpliva na nadaljnji tok mojega življenja, nisem jemala osebno. In sem se lahko postavila zase. V sebi, v svojih temeljih, v svojem zavedanju. 

Ničkolikokrat sem v tem življenju kot feniks vstala iz pepela. Tokrat je bilo drugače. Stopila sem na novo pot. Stala sem in prosila za pomoč, za podporo, za vodstvo v načinu delovanja, ki ga v moji rodbini ni bilo že kar nekaj rodov. Bilo je, kot da bi se pred menoj na široko odprla stena. Z globoko ganjenostjo in s podporo najbližjih sem stopila na pot osvobajanja speče bojevnice v meni. 

Vse te zgodbe o spečem kralju Matjažu in njegovi Alenčici, ki bosta, ko bo zares hudo in težko, priskočila na pomoč, so naenkrat dobile svoj globlji smisel. 

V vsakem od nas spita Matjaž in Alenčica. Ko nobeno orodje, ki smo ga v tem življenju skovali, da bi preživeli, ne deluje več, ko nam ne preostane drugega, zberemo pogum in postanemo to, kar vselej smo. In se zbudimo. Bojevniki lastne svetlobe, lastne luči.