V soboto dopoldne me je ena mojih najslajših, najčudovitejših, najbolj ljubečih dušnih sester Luisa Toriggia povabila, da pred skupino, ki jo usposablja, na meni pokaže vodenje tehnike (osredotočanje - "focusing"), iz katere se je izpopolnila. Med to izkušnjo sem stopila v stik s tistim svojim telesnim občutkom, ko mi gre na bruhanje in se mi v glavi kar vrti. S tistim občutkom, ki me je ničkolikokrat preveval, ki je bil tako močen, da nisem zmogla povedati, kaj pravzaprav je, kaj pravzaprav sporoča. Onkraj telesnega občutja neprijetnega nelagodja je domovala sveta jeza. Jeza, ki je nikakor nisem smela izraziti. Jeza, kije vsekakor sveta. In čista in resnična. V vseh svojih izkušnjah, v vseh okoliiščinah sem pogumno (pa četudi s strahom) sprejela svojo odgovornost. Pripisovala sem si celo več soodgovornosti, kot sem jo imela, vselej sem bila do sebe neizprosna. Zato vem, da je ta jeza sveta. Na mestu, upravičena, pravična. Ko sem jo opazovala, je bilo očitno, da je v tej žareči srebrni krogli s sijem modrikastega metana ogromno energije. Ko sem se z njo združila, je bilo, kot da bi se združila z izobčeno senco svojega sonca. Kot da bi postala eno. Kot da bi zažarela in prav posebno zasijala. Odtlej sploh nisem več jezna, le samo toliko bolj sem. Morda nevarno sem. Ker sem. 

Na to pomembno in neprecenljivo darilo me je opomnilo sporočilo današnjega večera:

Ljudje te poznajo po imenu, a ne poznajo tvoje zgodbe.
Slišali so, kaj si storila, a ne, kaj vse si preživela.
Zato jemlji mnenja drugih s ščepcem soli.
Pomembno je namreč, kaj o sebi misliš sama.
Včasih moraš narediti tisto, kar je najbolje zate in za tvoje življenje,

in ne tisto, kar je najbolje za vse ostale.

(Wild Woman Sisterhood)