Ko sem po darilu združitve z energijo, ujeto v sveti jezi, v soboto v poznem dopoldnevu prišla na meditacijski umik z meni dragim, ljubim, neskončno potrpežljivim Tonyjem Samaro, sem se, hvaležna za možnost, da sem vsaj do prvega odmora samo udeleženka in ne tudi tolmačka, usedla v kot. Kot da bi mi bilo namenjeno, da sem stopila prav v tistem trenutku, ko je Tony Samara dejal: "Nikoli ne obupaj." Kot da bi vedel, kaj moram slišati. 

Ni lahko, ko greš skozi težja obdobja, skozi preizkušnje, v katerih imaš občutek, kot da se je nekaj zarotilo proti tebi, kot da si samo lutka na vrvicah, s katerimi upravlja neko nevidno vsenavzoče bitje, v rokah katerega si povsem nemočna. Sem pogumna, vem. Velikokrat preprosto zato, ker nimam druge izbire. Ker vedno preživim. Čeprav preživim zato, ker me noče pobrati, kot mi je bilo ničkolikokrat dokazano v ranem otroštvu, ko sem upala, da bo vsega konec, pa konca kar ni in ni hotelo biti. Ko sem upala, da se bo od nekod pojavilo bitje svetlobe in me kot planinski orel poneslo v višave, v svobodo, tja, kjer ne boli več. Ko sem upala, vse dokler nisem spoznala, da nisem med tistimi, ki jim bo dano oditi sredi poti, preden bi izpolnila svoje poslanstvo. Tako preprosto ostaneš in si, pa čeprav te je po vsaki preizkušnji le še toliko manj. 

Strah, ki zastruplja moje celice še danes v takšnih trenutkih, ni resnični strah. V njem so sledovi hromečega strahu, ki je bil včasih tako zelo vseobsežen, ki sem ga doživljala v določenih okoliščinah. Strah, ki še danes domuje v spominu mojih celic, poje žalostinke neizmerne bolečine mojih prednikov, ki so doživeli grozote, v kakršne so zaradi človeške norosti še danes ujeta številna bitja na tem svetu.

Vseeno je, da se moj um vse pogosteje zaveda, da trenutne okoliščine niso nič v primerjavi z ujetostjo iz preteklosti in zgodovinskim spominom. Vseeno je, da si moj um lahko vsakokrat razumno na podlagi poglobljene preučitve dejstev in dejavnikov dokaže, da je povsem smiselno pričakovati, da bom tudi tokrat preživela - po vsej verjetnosti le še laže kot poprej, da bo vse dobro, ker bo vse, kot mora biti. Vseeno me hromi, pa čeprav so le sledovi, a vendarle sledovi resnične ujetosti na milost in nemilost. 

"Nikoli ne obupaj. 
Niti pomisli ne, da bi obupala.
Ne dovoli misli, ki želi pomisliti, da bi obupala, da postane misel.

Zakaj ta misel ni tvoja resnična misel.
Ta misel je sad tvoje navade.

Ti in tvoja namera sta toliko močnejši.
Ko si povezana z njo, ko si povezana s seboj,
si usklajena z življenjsko silo, z božanskim, z vsem."

(Tony Samara)