Nedeljo je zaznamovala globoka, močna izkušnja v meditaciji. Bilo je, kot da bi se v mojem telesu vrtel spomin na številne dogodke, zaznamovane s težo in temo, v katerih sem znova in znova doživljala smrt svoje duše, svoje svetlobe. 

V prav vsakem spominu je skozi bolečino prihajalo sporočilo: "Nisi bila sama." 

Spomnila sem se številnih čudežnih trenutkov v svojem življenju, ko je bilo povsem jasno, da nisem bila sama, ko sem slišala jasna navodila, ki so vodila iz na videz brezizhodnih situacij, ko sem slišala šume, ki jih tisti, ki so sedeli okrog mene, niso slišali, šume ali glasove, ki so mi več kot enkrat rešili življenje, ko se je iznenada pojavila bleščeča bela svetloba in sem vedela, kaj narediti. Zato ni bilo kančka dvoma v meni, da je sporočilo resnično. 

Skozi temo, ki me je v tistih trenutkih obdajala, sem čutila toploto, ki me je nosila v sebi, pa je v tisti črnini nisem mogla čutiti. In sem samo jokala. Jokala, ker nisem bila sama. Ker nisem nikoli sama. Ker ne morem biti sama, če je na vsakem koraku v mojem življenju vsaj ena oseba, ki se ji lahko zagledam v oči in v njih vidim, da me vidi, da sem uzrta, da sem pomembna. Jokala sem solze osvobojenja. Jokala sem, ker se je za vselej stalil nemi stekleni zvon globoke osamljenosti in zapuščenosti, znotraj katerega je tiho in stoično trpelo moje srce, prepričano, da nikomur ni mar zame, da sem vsem v napoto, da bi bilo najbolje, če me ne bi bilo več. Jokala sem, ker sem čutila tisto brezmejno ljubezen. Znotraj katere sem. In ki sem. Jokala sem solze ganjenosti, hvaležnosti, radosti, sreče. Z vsako solzo se je moja stvarnost spreminjala, se je svetlila moja preteklost. Ostajala je le še izkušnja. Ostajali so le še nauki. Ostajala sem le še jaz. In svetloba. In ena sama ljubezen.

V torek sem po delovno zahtevnem dopoldnevu med kosilom zaznala, da na steklenici Coca Cole Zero nekaj piše. Nisem mogla dojeti, da bi lahko kaj takšnega pisalo na steklenici kokakole.

"You're not alone." Nisi sama. 

Bila sem tako začudena, da sem članico delegacije, za katero sem tolmačila, povprašala, kako to, da ji to piše na steklenici. Vsedo mojega vprašanja napisa še opazila ni. Ker je bil obrnjen proti meni. Šele takrat, ko si je sporočilo ogledala in ga hvaležno obrnila proti sebi, sem doumela, da je bilo to sporočilo zame. In seveda tudi zanjo. In da se tista steklenica na njenem pladnju ni znašla kar tako. 

P. S. Nisem posnela fotografije. Bila sem v svoji izkušnji, v svojem spoznanju, v svojem opomniku. Zato fotografija ni prava. Sem pa na medmrežju našla fotografijo steklenice kokakole (tiste klasične, z rdečo etiketo) s sporočilom in opomnikom, da imamo drug drugega. Če si to dovolimo.