Že več mesecev mi je jasno, da sem sredi večje preobrazbe. Da se levim zunaj in znotraj. 
Vem, da gre za preobrazbo, ki se mi je dolgo napovedovala. Vem, da sem potrebovala čas, da sem se nanjo pripravila, kolikor sem se najbolje znala. 
Da ne bo pomote. To ni prva silna preobrazba v mojem življenju. Včasih se mi zdi, da je moje življenje ena sama nenehna preobrazba. Včasih grem skozi več manjših preobrazb v enem dnevu, včasih so silnejše, potem pa so tu še tiste, ko se spremeni skoraj vse. 
Skozi takšno preobrazbo grem zdaj. 
Ni mi lahko, pa čeprav se zavestno zavedam, da še nikoli nisem bila v preobrazbi tako zelo podprta, kot sem sedaj. Po drugi strani pa vem, da je to verjetno zato, ker je preobrazba tako zelo silna, tako zelo vseobsegajoča. In ne vem, koliko od tega, kar sem in kar počnem zdaj, bo še ostalo. So stvari, ki jih počnem, ki jih tako zelo rada počnem, s katerimi se istovetim, za katere sem v globini svoje osebnosti prepričana, da sem vse to jaz. Kaj pa, če potem ne bom več to? Kaj pa, če se bom poslovila od tega, kar sem izmojstrila, v čemer sem izvrstna, v čemer dajem in dobivam, s čimer se preživljam? 

Spomnim se trenutka, ko se je v meni zgodil potres, ki je jasno izrazil silnost preobrazbe, ki se odstira in odvija. Pred tistim trenutkom sem še vedno imela občutek, da jezdim na valu spremembe. Kot da bi pozabila, kako me je morje v zadnjem letu na trenutke sunkovito premetavalo. Potem pa je prišel tisti petek dopoldne. 

Bil je 23. maj. Bila sem sredi tolmačenja. Še sekundo pred tem je bil moj um jasen, osredotočen na nalogo, čist. Bili smo na tem, da sklenemo teden dni dolga pogajanja, pri katerih sem se izkazala kot tolmačka. Potem sem med krajšim premorom, pred ciljno ravnino pokukala na elektronsko pošto, kjer me je čakalo sporočilo, ki je ponavljalo zgodbe krivične zavrnitve in izdaje nekoga, ki je žrtvoval mene, da bi opral sebe. 
Sledilo je nekajdesetminutno obdobje, ki se je vleklo. Pojma nimam koliko. Ker je bilo vse en sam trenutek večnosti. Eden tistih trenutkov, ki si jih zapomniš za vse življenje. Ker veš. Veš, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo. 
Sledil je potres - morda bi morala napisati pretres - v moji glavi. Bila sem povsem v trenutku. Vse se je ustavilo. Nisem mogla misliti. Opazovala sem se in doživljala, obenem pa sem gledala črke pred seboj, ki se niso povezovale v besede.
Za trenutek je bilo videti, kot da sem pri tolmačenju storila hudo napako. Potem se je izkazalo in sem dojela, da napaka ni bila moja, da je šlo za neroden izraz v dokumentu, ki so ga pogajalci imeli pred seboj. V naslednjem trenutku je bilo vse urejeno. Orkan se je polegel. 
Ne v meni. Jaz sem vedela, da se dogaja nekaj, kar se mi bo razkrilo šele čez čas. Na poti domov sem izvedela, da se je približno v istem času v bloku, v bližini katerega živim, dogajala tragedija, ki se je končala tako, da se je oče z otrokom vrgel skozi okno v sedmem nadstropju. Oče je na mestu umrl. Hčerka je bila v kritičnem stanju. Pozneje sem izvedela, da je preživela. In da ima - kolikor se temu sme tako reči - skorajda nične posledice. 

Šele zdaj, toliko mesecev pozneje, ko lahko vidim skozi meglico pretresenosti nad tem dogodkom, se mi je razodel simbolični pomen, ki ga ta zgodba nosi zame. Šele v tem trenutku mi je jasno, kaj se mora posloviti. In da bom preživela. Da bom brez posledic stopila v novo, srečnejše, radostnejše obdobje v svojem življenju. 

Prav tako, kot pravi modra misel, ki sem si jo izbrala za danes:

Tudi ko se znajdeš na dnu brezna,
si pravzaprav na vrhu, 
si na točki, kjer se bo vsak čas odvila preobrazba.
Zato zaupaj.
Pusti bolečini in trpljenju tistega trenutka, da odideta po svoji poti.
Zaupaj, da te bo srce popeljalo, kamor te vodi pot preobrazbe.

(Tony Samara)