Zadnjič v tem letu odtujena od svojih dragih na delu v tujini. Pred menoj kovček, v katerega želim spraviti vse, ker se vsaj nekaj časa ne bom mogla vračati v okolje, ki me tako zelo ne podpira, v katerem je vseeno, ali si ali nisi, pomembno je le, da sistem deluje.
Vsakokrat, ko sem prišla delat - velikokrat za cel teden, sestanek za sestankom, od jutra do večera (zvečer in zgodaj zjutraj pa priprava ob osredotočenem prebiranju na desetine in desetine, včasih celo nekaj stostrani materiala) - sem se počutila kot aleksandrinka, ki se žrtvuje za dobro družine, a pri tem tako sebe kot svoje najdražje opehari za tisto, kar je najpomembnejše - za svojo bližino, za skupno bivanje.
Včasih sem si to laže osmislila. Danes, ko moram k vsemu temu prišteti še včasih prav strupeno ozračje med sodelavci, ki so morda takšni tudi zato, ker jih hromi strah pred prihodnostjo, ko mi je vse bolj jasno, da je cena takšnega početja zame preprosto previsoka, tega nisem več zmožna osmisliti.
Zagotovo so v veliki meri moji odločitvi botrovali medosebni odnosi. Sama se pač udejanjam skozi odnose. Če so ti zame strupeni, če me ne podpirajo, če je v njih ogromno projekcije, me zmanjka zame, saj me takšni odnosi izčrpajo in se lahko spet napojim šele, ko sem spet v svojem ljubečem, toplem domačem okolju, ob svojih najdražjih.
Morda se brez vseh teh okoliščin ne bi znala odločiti zase. Morda bi še vedno dovolila, da me nosi tok reke. Morda se ne bi slišala in ne bi s takšnim notranjim zaupanjem stopala po poti, ki sem si jo izbrala, a je tako zelo drugačna od vsega, kar sem navzven počela poprej.
Ni lahko stopiti s poti, ki ti je prinesla veliko dobrega. Ki te je marsičesa naučila, ki ti je veliko dala. S katero sem se tako zelo poistovetila.
Nocoj se vračam. Nocoj se zaključuje obdobje dolgih sedmih let. Čas je za novo obdobje, ki naj prinese, kar čaka, da zaživi, da se uresniči in udejanji.
Bruselj, 4. grudna 2014
Dec 06, 2014