Kot vedno po takšnem globokem popotovanju sem bila dlje časa med dvema svetovoma. V domačih logih sem se ukoreninjala z novim zavedanjem sebe, opolnomočena kot še nikoli poprej. Gladila sem srebrni prstan in obesek, ki sem ju oblikovala in izdelala sama, občudovala sem batik, ki je bil povsem moj in ob katerem sem spoznala, kako je vsako ustvarjanje izpolnjujoča meditacija. Občudovala sem sina, ki je na Baliju doživel obredni prehod v naslednje življenjsko obdobje in ki mi je kazal, kako trdni so njegovi temelji. Prejela sem dve darili, ki sta globoko posegli v preostanek leta - in tudi v samo sredico mojega življenja. Poklicala me je Taja in me povabila k sodelovanju znotraj takrat še klobčiča Razcveta ženske. Pisala mi je Manca in me povabila k soustvarjanju knjige o minevanju. Potrdilo se je, kar sem čutila. Začenjalo se je nekaj velikega. Nekaj, kar se je dolgo pripravljalo in na kar sem dolgo čakala. Sprejela sem obe povabili. Ne vem točno, kateri deli mene so povabili sprejeli, zakaj odgovor je obakrat privrel iz mene. Ko sem prebrala Mančino elektronsko sporočilo, so mi solze tekle po licih, jok se je dvigoval iz prsnega koša. Bilo je tako lepo, kot da je bila končno slišana globoka srčna želja. Ko sem poslušala Tajino vizijo, se je širil moj um v želji, da bi zagotovil navdihu dovolj potrebnega prostora.

V opazovanju neverjetnih spretnosti krasnega in potrpežljivega učitelja Ketuta, ki mi je pomagal ustvariti moj prvi srebrni nakit.

Moj prvi pravi nakit - prstan in obesek, ki simbolizirata delo obporodne spremljevalke.

Dan, preživet v učenju batika. Prvi korak: izris motiva na blago.

Dan, preživet v učenju batika. Drugi korak: izris motiva z voskom na blago. 
Čista meditacija.

Dan, preživet v učenju batika. Tretji korak: barvanje.

Ni je večje radosti, kot je tista, ki nam jo prinese ustvarjanje. 

Widya je čudovit učitelj in mentor, pa tudi mojster batika.