Rožnik (junij) je bil mesec, ki sem ga skoraj v celoti posvetila sinu in njegovemu šolanju na domu. To je bil mesec, ko nisem imela nič kaj dosti tolmaškega dela, medtem ko se je Gorazd utapljal v projektu, za katerega je imel zelo malo časa, tako da je moral delati z velikanskim manjkom krepčilnega spanca. Tako pač je, ko si v samostojnem poklicu. 

Ne vem, ali znam biti kaj drugega kot svobodnjak. Sem med tistimi, ki se želijo osvoboditi vsega in samo biti. Popolna svoboda vseh spon je tista, v kateri vidim temelj izpolnjenosti. Takrat lahko le še si, takrat lahko iz tebe le še vre in se ustvarja in je. Po duši svobodnjakinja sem se rodila v družino, v kateri je svoboda med najpomembnejšimi vrednotami. Kolikokrat mi je oče že kot otroku rekel, da je ni čez svobodo. Da je hudo, če nimaš kaj jesti, ker se takrat moraš ukloniti za tisto skorjo kruha, a samo za skorjo. Ker v trenutku, ko imaš za skorjo, je svoboda pomembnejša od vsega udobja, od vsega obilja. Kakšno srečo sem imela, da je moj oče znal tako jasno, tako strastno, tako ljubeče govoriti o svobodi. Zakaj vsakokrat, ko je to povedal, mi je dal krila, mi je kazal, kako nujno za življenje je, da se ne odpoveš sebi, da se ne odpoveš svojemu bistvu, da si. 

Vem, biti svobodnjak ni lahko. Nosim polno odgovornost. Za svoje misli, za svoje besede, za svoje ravnanje, za svoja dejanja, za svoje zdravje, za svoje znanje, za kakovost svojega dela, za svojo namero, za svoje izbire, za družinske odločitve. Na nikogar se ne morem zgovarjati. Včasih mi je težko, ker sem že po naravi zelo odgovorna in ker mi je jasno, da od svoje odgovornosti ne morem bežati, še posebej ne od odgovornosti do sina, zakaj on je še v tistih letih, ko gradi svoje temelje za vse življenje. In velikokrat pomislim, kako zanj ne naredim dovolj, kako zanj nisem dovolj, ko bi me prav zanj moralo biti največ. 

Velikokrat mi je bilo težko, ko sem ugotovila, da je ogromno ljudi, ki nočejo biti odgovorni, ki nočejo biti svobodni. Včasih tega nisem razumela, potem sem to razumela, a sem se še vedno pustila razočarati. Tudi letos. Zakaj vedno sem čutila potrebo po povezovanju, po soustvarjanju. Ker sem samo jaz. A skupaj ... Skupaj pa smo lahko toliko več. Tako sem se zaletavala v ta svoj idealizirani skupaj. Z vsako izkušnjo znova. In spoznavala, da so ljudje, ki si želijo udobja, ki si želijo obilja, pa tudi če gre to na račun drugega, pa tudi če to pomeni, da žrtvujejo lastno integriteto, da žrtvujejo sebe. Spoznavala sem, da jih veliko gre v nekaj skupnega, a z računico, včasih skrito računico. Odkrivala sem, kako gredo v navidezno združevanje in povezovanje, ker so ugotovili, da sami ne bodo prišli do zastavljenega cilja, ker so spoznali, da se bodo le s povezovanjem z določenimi ljudmi ločili od ostalih. Razočarano sem si morala priznati, da to niso osebe, s katerimi bi si bila enakovredna, s katerimi bi lahko soustvarjala.

Tako je rožnik prinesel spoznanje, da še ni čas za soustvarjanje, kakršnega sem si želela na področju obporodne oskrbe. Pustila sem hrepenenju, da se je zjokalo in odšlo. Pozneje v letu me je življenje preizkusilo in preverilo, ali sem res razumela nauk zgodbe. Pa ga nisem, ne v celoti. Tokrat je bilo laže. Prav zato, ker sem se poslovila od svoje idealne in idealizirane predstave, mi je življenje vse bolj in bolj kazalo, da morda hodim sama, a da to ne pomeni, da sem sama. Tam na moji levi, tam na moji desni stopa, morda že dolgo dlje kot jaz, neverjetna, neponovljiva oseba. Nisva duši dvojčici, ker nama ni treba biti. Ni treba, da sva povsem zliti. A vendarle si lahko podava roke in druga drugo podpirava v svojem poslanstvu. In skupaj podava roko tretji in četrti in peti in ... 

Mali srpan (julij) se je začel poln zagona, dokler nisem 14. srpna prejela pisemske pošiljke, ki me je povsem osupnila. Potrebovala sem preostali del leta, da sem dojemala sporočila, da sem občutila razsežnosti pretkanjene spletke, da sem prešla iz osuplosti v prestrašeno otrplost v ponižno razblinjanje koprene idealiziranja poklica in ljudi in kolegov v zelo počasno občutenje svete jeze nad novimi in novimi opredelitvami pojma absurd v zavedanje, da me lahko prav tisti, ki jim ni nič sveto, naučijo svetosti mojih meja in skrbništva nad mojim bistvom, nad mojim svetiščem. Osvobodila sem se človekoljubne potrebe osmišljanja patološkega ravnanja in delovanja. Kaj potem, če se ljudje bojijo, kaj jim bo prinesla prihodnost? Kaj potem, če se bojijo, ali bodo imeli dovolj dela, da bodo še naprej lahko živeli tako lagodno kot doslej? Kaj potem, če jih je strah, da bodo morali postati skromnejši? Kaj potem, če jih je strah, da se bo za vselej spremenila narava skupnega poklica? Kaj potem, če živijo iz paradigme pomanjkanja? Kaj potem, če imajo zato potrebo, da bi bila v pomanjkanju tudi jaz? Kaj potem, če mi ne privoščijo, da sem, da delam, da delam dobro, da sijem, da obvladam? Kaj potem, če si morajo moje delovne uspehe razlagati s trditvami, da prejemam naročila zaradi zvez in poznanstev? Kaj potem, če bi želeli biti na mojem mestu? Dragi moji, da bi bili na mojem mestu, bi morali biti jaz. Da bi bili na mojem mestu, bi morali znati prenašati udarce, tudi vaše, izdaje, velikokrat vaše, nože v hrbet, predvsem vaše. Da bi bili na mojem mestu, bi morali početi, kar počnete z dušo in telesom. Bi morali biti. Za to spoznanje sem vsem, ki so v tem letu sodelovali pri mazanju mojega imena - poklicnega in osebnega - globoko hvaležna. Potrebovala sem skoraj pol leta, da sem spoznala, da vas moti predvsem to, da sem dobra. In da ste zagrenjeni predvsem zato, ker to vedo tudi številni drugi. In da mi je dovolj, da sem. In zato bom. Tudi če se izkaže, da ne bo več potreb po tolmaških storitvah - bodisi zato, ker si marsikdo domišlja, da sam toliko zna, da tolmača ne potrebuje, bodisi zato, ker ga nekateri zares ne potrebujejo, bodisi zato, ker v svetu povprečnih vrednosti kakovost v tem trenutku ni vrednotena dovolj. Ker ni vrednotena dovolj, si lahko povprečen uporabnik zlahka domišlja, da je boljši od povprečne storitve. Za tistega uporabnika, ki si želi kakovosti, pa je treba biti dober. Ne da bi si domišljal, da si dober. Dober z dušo in telesom. Mora ti biti mar, zares mar - za naročnika, za tistega, ki je zmogel pogum in se odločil zate. 

Bolelo je. Bolelo je julija, bolelo je avgusta, bolelo je septembra, ... Dan za dnem sem si očitala, koliko energije mi je odtekalo zaradi obrekovanja, govoric, šikaniranja, laži. Očitala sem si, da energijo, ki je tu za negovanje mene, za bivanje z dragim sinom in ljubljenim moškim, srkajo tisti, ki so do nje najmanj upravičeni. Nič več. In za to se vam zahvaljujem. 

Včasih je težko.
Vse gre narobe.
Zaplete se življenje, 
zaplete se v ljubezni, v poslu,
prijateljstva gredo v franže,
zdravje gre rakom žvižgat …

Ko postane težko,
ustvarjaj umetnost za gate parat.

(Neil Gaiman)

Vse, kar imaš in česar drugi nimajo,
si ti.
Tvoj glas, tvoj um, tvoja zgodba, tvoja vizija.
Zato piši, riši, postavi, odigraj, pleši, živi tako,
kot le ti znaš živeti. 

(Neil Gaiman)

Pojdi in delaj napake.
Zanimive napake, osupljive napake,
veličastne napake, izjemne napake.
Krši pravila. 
Naj postane ta svet bolj zanimiv,
ker si ga takšnega naredil.
Ustvarjaj. Umetnost. Za gate parat.

(Neil Gaiman)

Poslovenila: Ksenija Malia Leban